Žvečilnik

Poezija, ki jo ustvarja BMW: 650i Coupe

2012-01-25T22:58:00.007+01:00

Nedolgo nazaj so imeli fantje na Siolu na testu nekaj, kar je tudi mene navdalo s spoštovanjem do znamke BMW. Najprej naj povem, da se to ne zgodi tako zelo pogosto, ker to pleharijo običajno povezujem s svašta karakterji voznikov, ki jih srečujem vsakodnevno (to seveda ne pomeni, da vse mečem v isti koš) in ker so po mojem mnenju avtomobili precenjeni.

In naletela sem na enega, ki je med dražjimi, pa opraviči vsak evro.

BMW 650i Coupe

Ko je Gregor rekel, da bo verjetno lahko dobil BMW-ja do zjutraj, sem si že mislila, da je to super - pač vedno rada pregledam in ocenjujem nove avtomobile, ni me pa ravno vrglo na rit. Tako ali tako sem tisti dan končala okrog osmih zvečer, pred tem pa me je še oči klical, naj prideva na večerjo, ker je spet skuhal svoj fenomenalni golaž in tisti golaž je tako dober, da mi ga noben BMW ne odtehta. Zato sem povabilo tudi sprejela in nisem planirala, da se bova kaj dosti vozila. Ja, od točke A do B in naprej do C že, kaj več pa res ni nujno.

Leona sem parkirala pred službenim vhodom in videla, da je nedaleč stran že parkiran eleganten, precej dolg, temno moder BMW. In ko sem prišla bližje, se mi je prvič dvignila obrv.

Odprla sem prtljažnik in vanj pospravila stvari. Tu sem opazila prvo pomanjkljivost. Aha! BMW znak, s katerim prtljažnik odpreš, te lahko fino uščipne. Vsakič. No ja, ampak avta se po tem že ne ocenjuje kajne.

Odprla sem težka, dolga, masivna vrata in se usedla v kabino. GrP se mi je že smejal z vozniškega sedeža in čakal na mojo reakcijo. In jasno, bila sem impresionirana.

Notranjost je okusna in dodelana. Ničesar ni preveč, vse je, kjer mora biti. Na sredini armature je res ogromen zaslon, ki nudi vse, kar danes taka stvar lahko ponudi. Števci so elegantni, rahlo športni in kazalčke je lepo opazovati. Sploh poskakovanje pri hitrih spremembah obratov - take natančnosti in hitrosti ne vidiš velikokrat.

Armatura je sestavljena delno iz ročno šivanega črnega usnja s svetlejšimi šivi, iz običajnega metalik materiala - kaj vem, kaj uporabljajo, in iz nekaj karbona v sredinskem delu med potnikoma. Res lepo. Prostor je ravno prav osvetljen, je pa ta osvetlitev prav tako del audio sistema, o katerem bom še govorila.

Mislila sem si ok, super, za ta denar tako ali tako lahko pričakuješ nekaj takega. Ampak me je pa presenetilo, da ni bilo kakega odvečnega kiča. Uredu, po kabini se avtomobila tudi ne presoja ane.

Super. Vzvratna vožnja s parkirišča je delovala, čestitke. Ampak moje oko je ob tem ujel zaslon. Na njem se je prikazal avto s ptičje perspektive, z njegovo okolico vred - delno se to vidi na zgornji sliki. Pač z realno okolico avtomobila. Ne vem kako naj to razložim. Če greš rikverc do zidu in ob nekem avtomobilu, na parkirišču z označenimi črtami, na zaslonu opazuješ avto od zgoraj dol, ob katerem se vidi rob sosednjega avtomobila in za ritjo tudi zid, do katerega se pomikaš. Kamera sliko okrog razvleče in ustvari 3D verzijo prostora, kjer je avto. Kar pomeni, da vidiš tudi robnik pločnika, morebitne luknje na tleh, črte itd. Dobra in uporabna zadeva.
Na zaslonu lahko nato prikažeš še sliko, ki je na levi in desni od avtomobila. Za lažjo predstavo tale fotka iz BTC-ja, kjer je spredaj cesta in ob njej parkirani avtomobili, kar se vidi skozi šipo, na ekranu pa levo trgovina in desno stopnice službenega vhoda.

Ok, kamer ima torej več, kot Ivan Zidar okrog svoje parcele. Po tem se tudi ne presoja avtomobila. Gremo naprej.

Naprej, v pravem pomenu. Ker s tem avtom si ne želiš it rikverc, stati na mestu, ampak bi šel samo še naprej, pa kamorkoli že. Grp je prestavil v D. LOL. Avtomatik! Super, obožujem jih - not! :))) Ampak! Zadeva je povlekla. Ne zadeva, zverina. BMW je zarohnel in me prilepil na sedež. Priznam. Taka moč je zadnja stvar, ki bi jo od njega pričakovala. Taka odzivnost, hitrost, ubijalsko dober zvok in menjanje prestav, kot da jih sploh ne. No... Tega se pa nisem naveličala še ves večer oz. še zjutraj mi je bilo ponovno fascinantno. Uau. Temu se reče performance! In to upraviči vsaj polovico njegove vrednosti. Je treba doživeti, da razumeš.

Vožnja do mojih je bila užitek. Malo manjši užitek je bilo obračanje te velike krave na naši ulici, ampak ko sem tokrat avto pogledala od zunaj, ni bilo nobenega BMW predsodka več. Samo še golo veliko spoštovanje.

Večerjo smo hitro pojedli, ker so vedeli, kaj je zunaj in ker so vedeli, da jih čaka obljubljena vožnja. Najbolj je bil jasno nestrpen moj 16-letni brat. Čeprav ne vem, če nista bila z očetom nekje tam tam po navdušenju :) No in je res, da ga tudi mama ni skrivala.

Ker sva se z Gregorjem tako ali tako nameravala po večerji odpeljati na kako krajšo vožnjo, smo združili prijetno s koristnim in se odločili, da gremo kar skupaj. Po krofe. Na Trojane.

Ker je avto za 4 (zadaj dva do 160 cm in 50 kg), je mama ostala doma. Se je pa zato prva peljala en manjši krog. Še dobro, da smo čakali zunaj, ker drugače ne bi nikoli vedela, kako daleč se ta avtop sliši. Najbrž ga je slišala kar cela Ljubljana - zdelo se je že tako.

Mami se je jasno na široko smejala, ko sta prišla nazaj in skoraj ni hotela iz avta, pa smo jo le spravili ven. Nato sva se z bratom odločila, da se bova namontirala zadaj. Tu se je takoj pokazala druga pomanjkljivost. Sedež, ki ima že tako ob strani 4 gumbe za nastavitve, se naprej pomakne le elektronsko, kar precej časa traja. Tretja pomanjkljivost je, da tisti, ki sedi zadaj (jaz) gumba za pomik ne doseže in ga mora pritisniti ta, ki se bo usedel spredaj (moj oči). Ker jasno ni vedel, v katero smer, ga je ob vsakem pritisku pomikal nazaj. Dejansko me je s sedežem že tako stisnil, da sem od bolečin že skoraj zajokala. Na srečo imam dolge roke in sem se v paniki nekako stegnila po gumbu in ga sama premaknila. Drugače je motor tako močen, da bi me brez problema stisnil in mi polomil vse z rahlim pritiskom na gumb - nobenih varnostnih mehanizmov, sedeža nič ne ustavi! Četrta pomanjkljivost. Ampak... Je pa res, da ta avto ni namenjen za več kot dve osebi - je le coupe. In še en ampak v tem kontekstu - je treba vedeti, da je ta coupe dolg za eno mišjo dlako manj kot bogatih 5 metrov! 5-metrski coupe.

Ni treba posebej poudarjati, da sva brat (197 cm) in jaz (186 cm) zadaj sedela sklonjena in speštana :) Pred njim je namreč sedel Gregor (182 cm), pred mano pa oči (195 cm). Štirje ogromni :))) Pa smo se vseeno zbasali v tega coupeja, ker nam ni bilo mar. Vožnje s to zadevo pač ne zamudiš zato, ker nisi dovolj komot :)

In vožnja nas je vse dobesedno šokirala. Polno naloženi, avto pa tudi pri visokih hitrostih pospeši z mesta kot za šalo, vleče do nezavesti, prestavlja neverjetno gladko in hitro in proizvaja zvok, ki ti ježi kožo in poskrbi za lepe sanje ponoči. Občutka se nikoli ne naveličaš.

In zdaj še nekaj besed o zame neprecenljivi zadevi, zaradi katere ob zadostni količini denarja ne bi oklevala pri nakupu. Audio sistem. To šestico so naredili še bolj posebno v sodelovanju z vrhunskim proizvajalcem audio opreme. Bang & Olufsen je zgodba zase - že samo o tem bi se lahko razpisala na dolgo in široko. tudi osvetlitev v avtomobilu je narejena v sodelovanju z njimi, saj so večinoma nezno osvetljene tanke linije ob ličnih in premišljeno nameščenih zvočnikih. Posebej opazne so te obrobe zvočnikov na polici za zadnjo klopjo. Lepo se vidi od zunaj.

Takoj, ko se glasba vklopi, se iz armature samodejno dvigne sredinski zvočnik, to, kar slišiš, pa je enostavno neprimerljivo s čemerkoli, kar sem od že vgrajenih sistemov slišala do sedaj. Ker mi to tudi zelo veliko pomeni in v vsakem testnem avtu vedno posebej nastavljam vse zvočne nastavitve do optimalnega zvoka, je bilo tole pihanje na mojo dušo. Ko sediš in poslušaš glasbo, je kot bi bil v živo v koncertni dvorani - v enaki meri, ne glede na to ali sediš spredaj ali zadaj. Neverjetno je, kako se zvok preliva, kako se posamezni toni in detajli slišijo iz posameznih zvočnikov. Surround sound sistem je izpopolnjen do te mere, da si iz avta ne želiš več stopiti. Sploh pri klasični glasbi. Res me je navdušilo in je dejansko neopisljivo, to je treba slišati. Težko, da bom kaj kmalu slišala kaj primerljivega.

Avto se torej presoja po vseh teh naštetih zadevah skupaj. Tu vsaka podrobnost poudari naslednjo, neverjetno je, kako vsaka stvar paše v brezhibno celoto. Pomanjkljivosti? Katere so že? Pozabiš. Spomniš se samo vseh plusov.

S tem avtom se v vsakem primeru počutiš posebno. Naj bo to pri višjih hitrostih, pri hitrejši in odmerjeni vožnji, ali pri udobni, elegantni, počasni vožnji, kjer v ospredje postaviš uživanje ob tej novi dimenziji zvoka. Ne glede na to, ali si v avtu sam, komot na sprednjem sedežu, ali zatlačen nekam zadaj, na prazni cesti ali v koloni - to je vožnja za dušo. Osebni wellness na štirih kolesih. To je avto z eleganco in linijami za v vitrino, s performansom za najzahtevnejše in zvočno opremljenostjo, da bi ga lahko imel doma namesto osrednje domače glasbene opreme. To je avto, ki si za garažo brez težav zasluži eno od tistih modernih domačih dnevnih sob - da imaš nekaj od njega tudi, ko je parkiran.

Krofe smo ta večer res prinesli nazaj, ampak bi jih skoraj pozabili kupiti, je bilo vse drugo bolj pomembno.

In zjutraj? Obžalovanje, da sva šla spat in je avto čakal na parkirišču. In uživanje v vsaki sekundi vožnje do službe, ko se je blo od lepotca treba posloviti.

Hvala Siolu za priložnost izkušnje na sovozniški strani :) Uživam v prav vsaki, ampak ta je bila res nekaj posebnega :)

Pomanjkljivosti (za pikolovce): visoka cena, ki taka pač mora biti (testni okrog 147.000 EUR), premikanje sedežev, znak za odpiranje prtljažnika
Prednosti: vse ostalo :D

Osnovni podatki testne šestice z M paketom opreme:
Mere: D 4894 mm, Š 1894 mm, V 1369 mm
Teža: 1845 kg
Motor: V8, 4395 ccm
8-stopenjski samodejni menjalnik
Moč: 300 kW oz. 402 HP
Povprečna poraba: 10,5l
Pospešek 0-100 km/h = 4,9 sec
Najvišja hitrost: 250 km/h

Zanimivosti:
1) V zadnji Misiji Nemogoče ga je vozil tudi Tom Cruise. Najbrž ga je kasneje kar kupil :))))
2) Končna hitrost je 250 km/h in šel bi gotovo tudi več, omejitev, pri kateri ti računalnik zateži, pa lahko nastaviš na 261 km/h :)))

Če bi se kdo rad spotaknil ob dolžino napisanega, naj povem, da to ni avto za kratek tekst!

Tistih deset dni z Bodejem in Lin

2012-01-19T23:53:00.004+01:00

Res je bilo lepo. Teh v bistvu enajst dni, ker sva jih oddala v ponedeljek, je minilo, kot bi jih bilo vsaj pol manj. Res smo uživali. Celo tako zelo, da sta reveža kar shujšala :)))

In zakaj?

Ker smo:

Ves čas navijali za akcijo... "Jeah?"

Hodili v službo!

Obvezno tudi počivali! Ampak je pasalo.

Se ukvarjali z različnimi hobiji in ročnimi deli.

Obvezno vlačili Metko po stanovanju.

Itak začenjali dneve ob sončnih vzhodih in v bistvu večinoma še kako uro prej :)

...na vsakem travniku čakali, če bo od kod vendarle priletelo kaj okroglega...

Lin se na vseh teh slikah dela blazno pridno, drugače je pa vedno goljufala in še pred metom šibala v smer, kamor naj bi vrgli žogo - da bi jo le ujela pred Bodejem. No, če ji to ni uspelo, je bilo treba Bodeja jasno tudi nadret in v noge grizt :)
Predvsem smo pazili, da nam kak met ne bi ušel...

...se pasli...

...hodili v hribe...

...in doline...

...kjer smo jasno spet na vsakem travniku prosili za kak met ali 4!

In ne moreš tem zmešanim velikim očem vedno rečt ne :)

Kljub umazanim tačkam smo bili ves čas paša za oči :)

Tudi zunaj je bilo treba vleči štrik!

Obvezno smo preverili ta bolj dostopne in tiste nezamrznjene potoke :)

Drugače smo se pa zelooo veliko smejali!

Ok, pa tudi kazali jezik :)

In se obvezno nastavljali soncu!

Ti psi vsekakor tudi počivajo!

Ampak kaj hočemo, če je akcija veliko bolj zanimiva :)

Smo pa zares uživali v dolgih sprehodih.

Vse do zadnjega dneva, ko se je res vesela familija spet nabrala na kup :)

Aaaahja.... Srečno pasje življenje... Bo treba čimprej spet ponovit tele počitnice :)

Hribolazenje in prekleti telefoni

2012-01-07T23:55:00.002+01:00

Včeraj mi je crknil moj HTC oz. moja igračka, moj database. Poklicala sem na Si.mobil in vprašala, če kaj spremeni, če jim ga prinesem še isti dan, torej v petek zvečer, ali pa če jim ga dostavim šele v ponedeljek. So rekli da nič in da bo trajalo enako dolgo. Ja. Shit ja. Itak, če pošiljajo po pošti na servis.

No, danes zjutraj sem na sprehodu ob sončnem vzhodu želela slikat s službenim BB-jem. Ga potegnem ven iz žepa, BB pa nič. Fajn. Doma sem se še nekaj časa ukvarjala z njim, ampak se ni dal. Crknil.

Kakšna je verjetnost za to, da en za drugim crkneta oba? Kr neki!

Na Si.mobilu bi dobila nadomestni telefon, ker zdaj bi ga pa zares rabila. Preden sva šla do Debnega vrha, sva se ustavila še v Si.mobilovem centru v BTC-ju. Garancoijski list sem imela s sabo, zato pa nisem imela osebne in nisem mogla urediti ničesar. Krasno ja. Sem vzela podatke uradnega HTC servisa in jim bom v ponedeljek dostavila telefon, da si bom dobo brez telefona skrajšala za 4 dni. Poleg tega mi na Si.mobilu niso mogli ponuditi niti enega primerljivega telefona tega ranga. Brezveze res.

Ok, bomo že. Kartico osebnega telefona sem vtaknila v na pol delujočo 5 let staro nokio. Za silo in do ponedeljka bo že. Upam no :S

Drugače je bilo pa danes na jedilniku hribolazenje - če se temu sploh lahko tako reče. Je bolj hribčkolazenje. Debni vrh je pač to - hribček. Imeli smo se fino, danes smo se spet precej prešetali.

Kok sva midva leeeeeeepa :)

Važno, da je vsak dan dovolj lovljenja žogic, da se cel dan smejemo :)

Jutri dopoldne pa spet hribčkanje.

Naporna noč je za mano

2012-01-06T19:38:00.008+01:00

Za razliko od mene, so se psi in Gregor dobro naspali. Zadnji je izbral dobro strategijo in šel v posteljo pred mano - skupaj s štirinožcema. To je pomenilo, da sta se razkomotila še preden, sem uspela do nje prit sama. Posledično sem si izborila komaj dovolj prostora zase :))) Ponoči sem nehote ves čas spremljala, kaj se je okrog mene dogajalo. Če ni bilo to, me je pa zeblo, mi bilo vroče, ali pa so bile naenkrat moje noge obtežene in fiksirane na točno določeno mesto, ker je na njih počivala utež. Po možnosti obrnjena s hrbtom navzdol in z vsemi štirimi od sebe, da sploh nimaš srca, da bi ta kjut prizor kamorkoli premikal.

Budilka je bila nastavljena na 6. uro zjutraj. No, nisem je mogla več čakat, zato smo šli na sprehod že ob petih. Direkt do travnika, kjer smo se igrali, potem pa doma oprali tace. Eni so šli nazaj spat, jaz pa v službo. Zombi :) Ampak vseeno je bil dan spet fajn. Čeprav ponedeljka v tem tednu ni bilo, je bil teden vseeno uspešen. Mogoče celo bolj kot običajno.

Iz službe sem se vrnila kar kmalu - za razmere, ki sem jih do zdaj vajena :) Vrnila sem se v krasen dan. In tak je še vedno, čeprav sonca ni več. Dobro smo se našetali, naigrali, povečerjali smo tudi že, zdaj sta pa oba kosmatinca utrujena in pančkata :)

Lin še nikoli ni bila ločena od Mance dlje kot 24 ur in tudi ko je bila, ji ni bilo preveč všeč. Res pa je, da je bila vsakič brez svojega bodyguarda Bodeja :)

Sicer mi je ravnokar crknil HTC, ampak za ilustracijo, kako zelo je Lin tukaj hudo, so tu naslednje fotke, narejene z BB-jem.

En totalno depresiven pasji fejs :)

Čisto nezainteresirana za igro in nikakor se noče od mene oddaljiti niti za en meter :D (japakajše)

Tudi posluša nič in me nič ne uboga. No v resnici pa še bolj uboga kot Bode, kar se mi je do zdaj zdelo skoraj nemogoče :)))

Pa tudi sicer je v stanovanju ves čas popolnoma nesproščena in zakrčena - tako nekako, kot je to prikazano na fotki, slikani pred parimi minutami tu poleg mene :DDD

Res je šele prvi dan, ampak po moje ji ne bo hudega. Tudi za to se da poskrbeti. Dovolj čohanja in akcije, pa bo :)

Edino... Nekam veliko zeham danes. Pa spi se mi... Le zakaj :)))

In ja, jutri je sobotaaaaaa, jupiiiiiii. Spet bomo lahko vstali ob šestih! :))))))) No ampak potem bomo šli lahko vsaj nazaj spat hehe :)

:D

2012-01-05T23:02:00.007+01:00

V prvem delu dneva je bil čas spet fino nategnjen, ampak je bil produktivno in uspešno.

V drugem delu dneva pa eno samo veselje. Najprej se mi je mudilo h teti, h kateri hodim že od silvestrovega, saj sploh ni bilo časa, da bi ji voščila. Kljub temu da se mi je mudilo naprej in sem jo peljala še v mesto, je bilo fajn spet počvekat z njo.

Potem sem šibala domov in se takoj lotila praznjenja stanovanja. V klet so tako odromali štirje stoli, kolo, Tacx (valji za kolo) in likalna deska (LOL). In glede na trenutno stopnjo aktivnosti, se bo tem zadevam jutri pridružila še škatla s pospravljeno novoletno smrekico :)))

Ravno sem dobro odkidala glavnino in se še nisem niti lotila pospravljanja, je že zabrenčal telefon in Cac je bila že na poti. Če bi hoteli narest hitri posnetek pospravljanja v tistem momentu, bi... no... morali sliko mogoče malenkost upočasniti :)))

Najina bivalna enota zdaj premore: dva ogromna pasja boxa (pridobitev je ostala kar v atriju - neizmerno sem vesela, da ga imava), ogromno vrečo brisač, veliko škatlo briketov, pasje posode, igrače (ok, tukaj sem za večino kriva jaz), en kup povodcev, priboljški, itd. Aja, no... Pa 8 tačk, ki sem jih od vsega tega najbolj vesela :)

Po večerji smo poležali. Ampak zelo malo. Večinoma smo se igrali :)

Ker se jima je res videlo, da se danes nista nič kaj bolj konkretno pretegnila, pa smo šli na osvetljen travnik za eno urco noret. Joj kakšno veselje :) Kmalu se nam je pridružil še GrP, ki je danes prevozil pol Slovenije in smo šli nazaj. Medtem, ko ju je peljal še zadnjič lulat, sem končno uspela po tleh pobrisat in to je to za danes :))) Fertik.

Ampak ja... Neverjetno... Kakšno veselje sta prinesla s sabo :))) In to za 1o dni. Že zdaj vem, da bo cela drama, ko bosta odšla spet nazaj, ampak do takrat bo pa vsaka minutka izkoriščena tako kot je treba :)

Sicer tale slika ni najbolj ugledna. ampak ja, za filing bo. Komentar bi bil v samo dveh besedah: Sorry Gregor :D

Prlimana...

2012-01-04T21:47:00.005+01:00

...sedim na kavču. Jes jes! Srečo imam, da je Gregor s kuhanjem kosila danes čakal name in sem ga bila deležna takoj, ko sem prišla domov. Torej okrog osme ure :) Kosilo. No, v bistvu večerja. In ko sem se usedla na kavč... V bistvu še nisem vstala z njega. Še telefon mi je malo prej dal Gregor v roke. Enostavno ne gre. Prlimana :)))

Danes je bil eden tistih ultra naspidiranih dni. No, pa še vedno je bila jakost naštelana nekje na sredino. Tam, kakih 3000 obratov je pa bilo no. Pa to bolj v drugi polovici dneva.

Take dni imam načeloma kar rada. Veliko se naredi, ker hitreje delaš, hitreje razmišljaš in pač več narediš. Sploh če ura odšteva in si vezan na določen časovni rok, kot je npr. zaprtje pošte, kosilo doma... Ok... Kosilo doma se je iz ure v uro malo prestavljalo :) Še dobro, da se da. No, po takem dnevu ima potem človek občutek, da je bil koristen, da je premagal dnevna bremena in da lahko jutri štarta z nove odskočne deske. Dobro no, s popolnoma nove ne, težko je v enem dnevu podelati čisto vse, kar ti pade na pamet. Ampak če se kak fajn kos zaključi ali dobro obrne, je vedno dober občutek. Filozofiram. Vem... Pozna ura pa to.

V glavnem... Taki dnevi so načeloma popolnoma fajn. Če... (Tega se da itak vriniti v vsako trditev!) 1) mi ne bi zdaj hrbet ven skakal, 2) se ponoči ne bi prebujala zaradi neustavljive želje po tem, da bi mi končno nekdo odmontiral roki, 3) bi tukaj sedela že stuširana, ker je po uri kavčanja to opravilo postane težek problem - ne glede na to, koliko skal si čez dan privalil na vrh hriba, 4) bi bila popolnoma prepričana, da jutrišnji ne bo do potankosti podoben današnjemu, 5) bi bila hkrati lahko na štirih mestih in čez dan imela v svoji družbi še koga drugega, kot svoje misli, 6) bi imela ob koncu takega dneva in kavčanja še kaj energije za rundo mazohističnega teka/kolesarjenja, 7)...

:D

Mogoče malo pretiravam :) "En malčk" se mi cufa, ker je jutri dan D, ki sem ga res vesela. Ok, sicer se res veselim tudi delovnega dela dneva, ker bom odkljukala še nekaj tistih po glavi skakljajočih tudujev, veliko bolj se pa veselim tega, kar bo sledilo. Najprej pospravljanje doma (mišljeno je predvsem odnašanje odvečnega materiala, ki se je v procesu dolgotrajne sedimentacije nakopičil predvsem v dnevnem delu bivalne enote) oz. t.i. kreiranje "uau, poglej tu ga tudi imava" prostora, nato pa pripravljanje terena in veselo pričakovanje brnenja HTC-ja, ki bo oznanilo prihod dveh pasje zabavnih začasnih gostov najinega mini, ampak ultra aktivnega, Border Collie hotelčiča :)))

Fajn razlog za veselje pač.

In pisanje neumnosti sem gor :)

Ja, vem, da sem zmešana! (And there's nothing you can do about it! :P)

Bejžmo spat, drugače bom jutri zlezla skup še preden pride 8 tac :)

Ne bojo oni mene...

2012-01-03T22:27:00.004+01:00

...s temi bacilami obmetaval!!!

:D

Oz. kar naj me, se ne dam! :)

Veliko jih poznam, ki so bili med prazniki bolj bogi kot ne. Ne vem, kaj točno razsaja naokrog, ampak jaz si tega NE MOREM privoščiti! :) In kaj je boljšega proti tem oprijemljivim, limajočim se mikroskopskim barabam, kot je lov za naravnimi viri vitaminov. Sploh če ti je sadje boljše kot vsaka čokolada. In sva šla... Takoj po službi.

Nakupovanja v naši vrhniški "tazdravi trgovini" se vsakič res veselim. Od tam odnesem toliko dobrega, pa denarnice ne oklesti preveč. Tokrat pa na tapeti niti ni bila moja! :D Zelenjave raje nisem dodajala na sliko, ker bi jo težko spravila spet nazaj v hladilnik - sem jo tako lepo "popuzzlala" v to mrzlo omaro, da ne upam ničesar vlečt ven :)

Današnji dan je bil pa sicer kar ok. Torek kot vsi ponedeljki pač. Priznam pa, da ni imel tiste običajne zahrbtne teže. In ker se je lažje dihalo, se je tudi več naredilo. Pa bolj umirjeno in učinkovito je bilo. Neko popraznično zatišje je, upam samo, da ne pred kako nevihto :)

Ojoj... A tolk je že ura???

Đ.K.S., bejžmo.

Bode & Lin

2012-01-02T22:05:00.005+01:00

Današnji dan se je res začel lepo. No pa saj je dan vedno lep, če vključuje štirinožne prijatelje, kot sta recimo Bode in Lin. Ok. Še posebno, če je to Bode in veselje je še toliko večje, če je ob njem še Lin. To sem ravno danes tudi ugotovila :)

Čeprav vreme ni bilo najlepše, se nismo dali in smo jo v polni zasedbi (no, Borut, naslednjič se lahko še ti podaljšaš na mini izlet :))) odšpancirali na Debni vrh. Res je super opazovati oba psa, kako dirkata drug z drugim.

Če sta dva, žogice sploh ne potrebuješ - samo odštevaš 3, 4, zdaj in psa tečeta. Ok, tečeta je prešvoh. Ne vem... Letita... Torpedirata... Raketirata... :D Res je zabavno. Obožujem ju!

In najlepši del tega sprehoda? Lol... no, ne ta sprehod je imel veliko najlepših delov. Ampak nisem mislila tega :) Najlepše še pride. V četrtek, ker prideta na obisk. Za celih 10 dni. Jp. Tokrat ne samo Bode, kot običajno, ampak kar oba :) Res že komaj čakam. We'll have lots of fun.

Prvi letošnji tek!

2012-01-01T23:18:00.001+01:00

Pa še v mrazu. Upam, da mi ne bo prešlo v navado, da v mrazu tečem samo ob praznikih. Ok, dan po prazniku. Prvič mi je namreč uspelo dan po božiču in drugič danes. Aja, ups, saj 1. 1. tudi je praznik ne? Ok... Pa ob praznikih pač.

Po božiču sem šibala sama, danes sva šla pa kar oba. Sem vesela, da mi sploh ni šlo tako slabo. Priznam pa, da sem si na koncu poti pri konjih vzela nekoliko več časa. Še nbe vem, ali je bil to moj izgovor, da sem si za pavzo lahko vzela več časa, ali pa so me konji dejansko tako zelo zanimali :))) Ok no, olajševalna okoliščina je, da se nasplošno pri živalih rada ustavljam, ker pozabim na svojo primarno aktivnost :D

Tegale lepotca mi je uspelo počohat nad... Kaj sploh imajo konji... Smrčka menda ne. Torej, nad usti in pod očmi. Pod čelom :)))

No in ker se je črni pustil, so še ostali prišli pogledat, kaj dogaja... In... Strmeli - v nekaj podobno velikega :D LOL :D

"Heeeelllooooooouuuu!"

Ob koncu poti je bilo prijetno teči v to smer...

Proti večeru sva šla še mojim zaželet "srečngapazdravga", gledali smo Ko to tamo pjeva? (že spet), se ves čas umikali renčanju in vsesplošni jezi popolnoma črne zveri, ki sliši na ime Mitzi in pridno papcali, da smo lahko nadoknadili vse, kar smo prej izgubili med tekom... Vsaj slabe vesti ni bilo zato, kar pa tudi nekaj šteje :)

Pa zver je nazadnje tudi le zaspala...

2012

2012-01-01T09:19:00.004+01:00

Ja... Predpraznični čas je minil prehitro. Dan pred božičem nama je celo uspelo iz kleti spustiti celo leto ujete živali...

...in jih inštalirati tja, kamor spadajo :)

Na najino sijoče belo drevesce.

Uspela sva celo preveriti še nekaj drugih drevesc :) Eno krasno v kombinaciji bele in rdeče, s pripadajočimi jaslicami.

Najlepši okrasek (vsaj zame) je bil pa večinoma pod smrekico :)

Videla sva pa tudi tisto, ki ob pogledu na okraske prebudi vse tople spomine in premočno opominja na vse, kar je bilo in česar ne bo več. Postavila sta jo oči in teta in res lepo jo je bilo videti. Zelo, zelo, zelo pogrešam našo polno praznično zasedbo, zato se, odkrito rečeno, tem spominom načeloma v tem času raje izogibam, ker se tako, vsaj kratkoročno, lažje živi. Po drugi strani sem pa zelo hvaležna, da jih sploh imam. Vse sicer kaže, da naših podobnih veselih srečanj ne bo več niti v trenutni zasedbi, vseeno pa upanje umre zadnje kajne.

Vsako leto rečem, da bo silvestrovo malo drugačno, da si bo treba izmisliti kaj posebnega ali pa odpotovat na toplo. Na koncu odločitev vedno pade v zadnjem trenutku in do zdaj se je to še najbolje obneslo, Verejtno res velja, da manj ko planiraš, boljše izpade. Bolj, ko je izdelan načrt, več gre lahko narobe. Vsaj pri planiranju takih stvari.

Tokrat sva šla v Izolo. Najbrž najbolj pravljično okrašeno mesto.

Ampak nisva ostala v centru. Ne hvala. Za razliko od predlanskega odštevanja v megli, je bila tokrat noč popolnoma jasna. Bila sva na najinem priljubljenem mestu pri svetilniku v Izoli. Morje je šumelo in luna je zahajala. Če ne bi bilo ves čas treba oprezat za raketami in gledat, v katero smer jih bodo bližnji piromani poslali, bi bilo res že kar malo kičasto.

In zdaj ga imamo... Leto 2012.

V pravem pomenu besede... Naj bo zares SREČNO in prelomno v pozitivnem smislu - we need it!

P.S. In kako se najbolje izkoristi zadnje predpraznične dni?
Tako, da se naučiš peči daleč najboljšo pito naokrog (baje) in z njo razveseliš najprej sosede na prazničnem druženju v avli našega vhoda, taščo in tasta in seveda, nabolj pomembno osebo, svojega dragega, ki pravi, da jo bo še nekaj časa sanjal :D

Juhu! ;)

Prej vs. zdaj

2011-11-26T00:39:00.003+01:00

Prej sem mislila, da nimam časa, zdaj pa vem, da ga nimam :)))

Saj bo kmalu tudi tukaj spet kaj novega - nos se mi podaljšuje, čeprav resno mislim, ne vem kaj je zdaj to :)))

Meni se drugače za pisanje na polno odpre v poznih oz. zgodnjih urah, ko mi možgani misli celega dne rolajo z najvišjimi obrati - kot recimo ta trenutek. Problem je edinole ta, da ob tem času zadnje tedne gledam samo še z levim očesom, pa tudi ta mi je že 5 minut nazaj rekel lahko noč. Sicer pa vse po "starem" in PRVIČ lahko rečem, da mi je to zelo všeč.

Grem, preden odpove cel sistem in tale zadeva OdŠiba z naročja :)

Saj res... Uau... Petek je. Sobotna lestvica desetih zmagovitih (jutranjih ur v postelji, kaj pa drugega), HERE I COME!

Tiste lepe stvari...

2011-10-05T23:33:00.014+02:00

...v življenju se ti včasih daljše obdobje lahko spretno skrivajo. Nekatere imamo ves čas pred očmi, naj se jih zavedamo ali ne, nekatere pa spadajo v tisti balon, ki ves čas lebdi visoko v zraku, pa se zdi, da noče nižje, da bi ga lahko zgrabil za vrvico in potegnil k sebi. Za vsebino tega balona se včasih zdi, da je potreben določen čas - da dozorimo, da se izoblikujemo, obrusimo ostrine. Moje izkušnje potrjujejo nekaj tistih idej, ki nam jih trobijo tisti, ki jim ni vseeno za nas.

Za dežjem vedno posije sonce.
Če si nekaj močno želiš, si to predstavljaj in bo enkrat zagotovo pri tebi.
Pozitiven odnos privlači pozitivne dogodke.

In tako naprej in tako nazaj.

To o pozitivnem odnosu ni nekaj, kar bi lahko dojeli šele ob prebiranju neke Skrivnosti. To je nekaj, kar je ves čas v nas, pa ne pride do izraza, ker smo včasih tako obremenjeni s trenutnimi stresnimi situacijami, da skozi ta gost pas megle pač ne vidimo sonca. Pa to še ne pomeni, da ne obstaja. S pozitivnim odnosom smo enostavno veliko bolj dovzetni za priložnosti, ki se nam razkrijejo. Veliko prej bomo opazili nekaj dobrega. Brez megle slike enostavno postanejo bolj jasne, njihove barve pa močnejše.

Pred časom sem začela preusmerjati tok misli in začela opazovati, kaj se dogaja nad meglo. Sončna stran tega pasu mi je pač veliko lepša. In zgodilo se je, da sem uspela opaziti tisto izmikajočo se vrvico balona, ki je napolnjen z vsebino v stilu "nekoč bi pa..., lepo bi bilo..., želim si...". Uspelo mi je potegniti pravo vrvico in za hip ujeti eno od teh letečih, puhastih, barvnih idej. Zagrabila sem jo in je ne izpustim. Po daljšem obdobju zadrževanja v eni in isti točki, sem pripravljena in zares dovzetna in dozorela za spremembe. Tiste, ki me bodo spet gnale naprej.

Prihodnost se mi je nasmejala nazaj. Odzvala se je in zdi se, kot bi me objela in me vprašala, kod hodim tako dolgo. Ja, prihodnost se zdi kot moja najboljša prijateljica. Ker sem se sama odločila, da ji končno dam priložnost. Da ji ne bom ves čas govorila, kaj nikoli ne bo postala, ampak predvsem, kaj bo. Pozitivno.

To bi moralo biti tako že od nekdaj. Ampak ja, nikoli ni prepozno in bolje kasneje kot nikoli, sta tudi dva tista reka, ki bi ju lahko pripisala med zgornje tri. In najlepši del vsega tega?

Spoznanje, da imam okrog sebe ljudi, ki jim to veliko pomeni. Ljudi, ki stiskajo zame pesti, ker verjamejo, da si zaslužim dobro. Ljudi, ki enostavno vejo - predvsem, ko jaz pozabim, da tisti balon ni tako visoko, da ga ne bi mogla doseči. Odkrito so veseli zame. Brez nevoščljivosti, brez skepticizma, preprosto veseli. Slišim v glasu, opazim v izbiri besed, v skrbi. In kaj mi to še pove? Da vseeno očitno le vem, s kom deliti svoje življenje. To le ni samoumevno. Še lepše pa je, da si ga tudi oni želijo deliti z mano.

Vsem, veste kdo ste, se zahvaljujem za ta občutek. Ne samo zaradi veselih dni, kot je ta današnji, ko se je v prihodnosti prižgala lučka. Hvala za vsako dobro misel, vse stiske pesti, zanimanje in vso podporo. Tudi ta je tista, zaradi katere je lažje gledati nad meglo in veliko lažje opaziti sonce. Mogoče res filozofiram, ampak težko je na kratko opisati dobro voljo, ki me daje. Ker bo vse ok. Več kot ok. In zdaj to vem. In bom naredila vse, da bo tako ostalo. Ne morem spat. Smeji se mi.

P.S. Še ena taka za med zgornje misli... Baje se dobre stvari dogajajo dobrim ljudem. To je popolnoma nesebično, brez razmišljanja o vseh posledicah, ki pridejo zanj, rekel nekdo, ki ga zelo cenim in spoštujem. Stavek, slišan že tolikokrat, pa še nikoli ni dosegel takega učinka.

Kaj vse...

2011-09-15T23:31:00.026+02:00

...se je dogajalo od moje zadnje objave. V foto verziji.

Videla sem zanimivo postavitev znakov.

In našla svoj najljubši znak!

Učila sem se, in dobila devetko - kar pri uredniku Vala202 na RTVju :) Se mi je smejalo še kar nekaj časa.

V centru nekajkrat opazila celo konjušnico iz Texasa.

Prvič sem se peljala z BicikLJem in bila navdušena. Opazila sem tudi, da se kolesa, s katerimi sem se vozila, močno razlikujejo od ostalih parkiranih.

Našla sem super pekarno in svoj nov najljubši sendvič.

Po dolgem času se mi je spet naježila koža. Srečala sem svojo bivšo ljubico. Točno tisto (believe me, I KNOW), s katero sem videla toliko lepega in od njenega prvega kilometra naprej doživela še toliko krasnih, ki so sledili. SPET se prodaja. Prisegla sem si, da bo nekoč moja. Pa tudi, če bo to čez deset let, ko bodo avtomobili že letali po luftu. Če bo še cela, bo moja. Ne glede na to, da je vsebina skoraj popolnoma zamenjana. Nekaterim je samo pleh, meni pa ena in edina. Moja bo! I miss her!

Na lastne oči sem videla dokaz, da je v dvoje res lepše.

Obiskala sem svoje kosmatinke in jim presesala postelje in praskalnike. Smo bile zelo pridne! to je šele material za pogrešat... Raje ne pišem več naprej.

Bila sem na lepi razstavi in na lastne oči videla pred seboj nešteto razlogov za življenje! V ljudeh. Meni bližnjih in tistih, ki jih ne poznam. V njihovih zgodbah, njihovih bežnih gestah, pogovorih...

Kasneje sem videla, kako očarljiva je lahko Ljubljana zvečer. In živahna. Paviljon so prestavili in je oživel. Služi namenu. Ta večer je igral Big band Vrhnika.

Bil je krasen sobotni večer. Po dnevu, ki bi si ga najraje pospravil za slabše čase, pa se je zgodilo neizbežno. Sladoled mi je padel na tla! Sem ga pobrala in pojedla do konca, kaj pa naj bi drugega...

Videla sem plenilca...

...in spoznala novega prijatelja - plenilčev plen, ki to ni postal :)

Ko je na sprehodu Lili gledala v reko, sem izkoristila priložnost in podebatirala z ozelenelo Pavlino.

Prvič čakala pri rdeči luči pred tunelom (zaradi katere sem do tega dotičnega tunela potrebovala PREVEČ časa).

Pustila sem se razvajati sodelavki v sužbi, ki mi je naredila ledeno kavo, čeprav je sama ne pije. Prisežem, da boljše nisem pila še nikoli!

Srečala kolo, katerega lastnik mora biti izredno zanimiva in predvsem zaupljiva oseba - sploh glede na bližino bifeja. Uboga žena, le kako dolgo je čakala na tale hlebec.

Včeraj je bil najbolj obupen dan v tem mesecu (ki je jasno prilezel iz najbolj obupnega tedna), zanj na srečo nimam fotke. In danes... Poleg tega, da sem spet popolnoma razočarla sebe, sem potegnila ven škatlo za ustvarjanje, prijela za čopič in si sproti izmišljevala. Nastala je zanimiva reč. Je sedlo.

I wish...

Intervju: Miro Alilović

2011-09-02T07:19:00.005+02:00

Pred časom sem za potrebe svojega študija delala intervju, ki bi bil v tistem času zelo zanimiv za branje marsikomu. Po dolgem času sem se spet srečala z osebo, ki je na mojih prvih treningih košarke delala tudi z mano. V Ježici nisem bila dolgo, lahko pa trdim, da tako hitrega napredka, kot je prišel ob delu z Mirom, pri meni kasneje nikoli več ni bilo. Ker sem ga ohranila v lepem spominu, sem se odločila intervju narediti prav z njim.

Objavljen ni bil še nikjer. Tukaj boste našli celoten pogovor in ne prečiščenega besedila, ki sem ga oddala Milosavljeviču. Branje je precej dolgo, ampak se splača. Zakaj? Ker je to oseba, s katero se lahko pogovarjaš do nezavesti, pa tema nikoli ne bo dolgočasna. Ker je to oseba, o kateri ljudje vejo premalo in je do sedaj dajala zgolj površne intervjuje. Ker se o Miru splača izvedeti več in ker ne bi škodovalo, da bi približno tako razmišljali vsi trenerji.

Okoliščine intervjuja? Košarkarski klub Olimpija je bil pred zelo pomembno tekmo z Barcelono in Miro Alilović je bil takrat pomočnik trenerja Jureta Zdovca.

Dobila sva se v All Stars baru nasproti dvorane v Stožicah. Bil je petek, 14. januar 2011, ura je bila točno 16.30. Čakala sem ga ob cesti in s strani dvorane je prišel točno.
Med dogovarjanjem po telefonu mu ni bilo čisto jasno, s kom govori in kam bi me dal, a se mu je slika razjasnila takoj, ko me je zagledal. Že od daleč. Tako s kretnjami, kot s širokim nasmehom mi je dal dobro vedeti, da se mu je prižgala žarnica, v stilu "Ja zakaj pa nisi prej rekla, da si ti!" Pogovor je bil izredno sproščen in poln smeha - kot bi se začvekala dva kolega, ki se že dolgo nista videla. In res je bilo tako. No, ironično, v lokalu nama je postregla moja bivša (in takrat res prekleto dobra in talentirana) soigralka iz Slovana. Svet je res majhen.
Miro je točno tak, kot se ga spominjam. Ima sicer še več izkušenj in znanja in je trdno prepričan v to, kar govori. Je zelo energičen, trden in pozitivno naravnan sogovornik. Veliko se smeji, o svojem delu govori preudarno, mirno in vidi se, da je ta del njegovega življenja lepo popredalčkan in urejen. Pove, kakor misli in za tem stoji.

Lahko bi rekla, da je to eden mojih najljubših intervjujev. Verjetno bo na tem mestu ostal še dolgo. Še enkrat ponavljam, da to ni prečiščena in urejena oblika intervjuja, ki bi ga recimo lahko videli v Delu. Gre za objavo celotnega pogovora! Temu primerna je tudi dolžina. Za branje veliko krajše verzije najdete na dnu link do pdf-a oddane naloge.

(Vir slike: MMC)

"ZA TALENTE MORAŠ IMETI NOS!"

Od kod tvoje znanje košarke?

V Kamniku niso imeli košarkaškega kluba, zato sem košarko začel igrati pri pionirjih v Domžalah. V zadnjem letniku ekonomske srednje šole sem se začel preizkušati kot trener. Začel sem na osnovni šoli Toma Brejca, kjer mi je bilo všeč. Ko sem začel s študijem na Fakulteti za šport, za delo nisem imel več časa. V tistem času je Vili Račič kontaktiral fakulteto in izrazil željo po trenerjih, ki bi mu pomagali. Tedanji eden asistent na katedri za košarko, profesor Franjo Račuj, je v meni videl potencial in me vprašal, ali bi bil pripravljen sodelovati. V nekaj dneh sem začel z delom v klubu. Najprej sem nekaj mesecev delal na OŠ Maksa Pečarja, nato pa me je Vili leta 1998 povabil v klub, kjer sem ostal dve leti in pol in najprej začel delati z dekleti. To je bila zame ena zares lepa izkušnja in se teh dni z veseljem spominjam. Takrat je bila tudi generacija drugačna, danes je delo veliko težje. Toma Mahoriča sem prosil, če se lahko udeležim njegovih treningov, spremljam njegov način dela, ga kaj vprašam itd. Pri njem sem se na ta način dodatno izobraževal in ga imam še danes za svojega mentorja. Splet okoliščin je bil tak, da je po pol leta ostal brez pomočnika, se spomnil name in direktorja Janeza Rajglja, s katerim sodelujeva tudi danes pri Olimpiji, vprašal po meni. Poiskali so me na fakulteti in ko mi je Tomo ponudil mesto pomočnika, sem ga takoj sprejel, saj me na klub ni vezala nobena pogodba.

Kakšen je bil zate prehod s treniranja ženskih ekip h moškim?

Na Slovanu mi je bilo kasneje veliko lažje delati zato, ker sem prej dobro leto hodil na njihove treninge in sem fante ves čas spoznaval. Tam sem sedel in si zapisoval vse podrobnosti. Oni so spoznavali mene, jaz pa njih, zato ni bilo nobenih težav, ko sem prišel.

Kakšne so razlike v pristopu in motivaciji?

Razlike so in jih ni. Mogoče sem moral paziti edino pri eni stvari. Tudi danes sem namreč tak, kot sem bil takrat – temperamenten, vztrajen, želim, da se igralci in igralke čim več naučijo, dekleta pa so nekoliko bolj občutljiva. Pri delu z njimi je treba nekoliko paziti, saj jih zelo hitro slišiš. Dobra, spodbudna beseda njim ne pomeni vedno točno tega in jih hitro dobiš nazaj.

Zakaj ženska košarka pri nas ni bolj razvita?

Že dolgo smo iz tega. Eden od razlogov je ta, da je naša baza premajhna, kar se pozna tudi pri moški košarki. Drugi razlog pa je ta, da je košarka igra kontakta, kar dekletom v večini bolj ne odgovarja. Dekleta se veliko lažje usmerijo v ples ali npr. v odbojko, če vzamemo igre z žogo, ker tam tega ni toliko kot pri košarki. Menim, da je to bistven razlog. Poleg tega se dekleta s tem športom ukvarjajo nekako do srednje šole, mogoče še v prvem ali drugem letniku študija. S tem športom se ne morejo preživljati oz. si v tem športu pridobiti eksistence, medtem ko moški lahko. Če so dobri, s košarko lahko dosežejo marsikaj. V ženski košarki ni takih sredstev in financ, v njej se ne obrača toliko denarja kot v moški košarki. Sicer pa tudi sama moška liga nekoliko pada. Če se ne pojavljaš ves čas v medijih, težko dobiš sponzorje. In če dobro pomislim, res že ne vem koliko let nisem videl ženske košarke na televiziji.

Kaj pa v primerjavi s Čehi? Oni imajo povprečno moško košarkarsko ekipo, ženska ekipa pa igra v svetovnem prvenstvu.

Čehinje so tudi, kar se tiče evroligaškega tekmovanja, v sami špici. Saj tudi, ko je bila Ježica še v evroligi, je denar nekako bil, ko pa ni več igrala v njej, ker ni mogla zdržati niti finančno, ne drugače, pa je ni bilo več. Tudi pri moški košarki je tako. Slovenija je majhna in če ne igraš zunaj, v kaki mednarodni ligi, ne dobiš sponzorjev in ne prideš do denarja. Njih zanimajo tuji trgi, predvsem Balkan. Za primer - zato, ker igramo v NLB ligi, lažje dobimo sponzorje. To je bil za Slovenijo vedno zanimiv trg.

Se je že zgodilo, da bi kdaj opazil talentiranega bodočega igralca na uličnem igrišču in ga povabil na trening, kot so povabili Vilfana?

Ne še. Takrat so bili tudi časi drugačni. Igralce se išče drugače. Tudi dotok informacij je danes omejen. Jaz sem npr. še zadnje leto, ko sem treniral na Ježici, selekcioniral dekleta tako, da sem hodil po osnovnih šolah in po podatkih iz športnovzgojnih kartonov lahko razbral, katera so visoka. Nato pa je prišel zakon o varovanju osebnih podatkov in se zdaj do teh informacij ne da več priti. So pa za šport zelo pomembne.
Meni se je to zgodilo na drugačen način. Za primer lahko vzamem kar brata Dragič in npr. Čeha Jana Veselyja, ki zdaj igra v Partizanu in sem ga tudi jaz pripeljal na Slovan. V omenjenem klubu smo potrebovali dobra tri ali štiri leta, da smo postal znani po tem, da dobro delamo z mladimi. Tako je vsak mlad in talentiran igralec sam poiskal naš klub in želel igrati pri nas in jih ni bilo težko privabiti. V Sloveniji, ki je majhna, to ni težava. Če je kdo dober, se to hitro sliši, moja naloga pa je bila, da se v takem primeru usedem v avto, se odpeljem pogledat na tekmo in se odločim ali bomo igralca povabili k nam ali ne.

Kako prepoznati pravi talent?

Imeti moraš pravi občutek oz. dober nos. Nekateri trenerji to imajo, drugi ne. Eni to pridobijo z leti in izkušnjami, drugi pa nikoli. Ni dovolj, da talent samo odkriješ. Temu sledi mukotrpno delo. Jaz pa sem zelo strog, trmast in priznam, igralcu je pri meni težko in tudi veliko pritiskam nanj. Če govorimo o Goranu Dragiču, priznam, da sem celo ekipo podredil njemu, vsi so morali delati zanj. Zame je bil on poseben talent. Vedel sem, da bo lahko nekoč igral v NBA ligi, ostali pa ne. Vendar mu še zdaleč ni bilo lahko. Bil je pod različnimi pritiski, od njegovega individualnega napredka, do tekme, na kateri se je moralo zmagati in to mu je kasneje pomagalo.

Si delal tudi z Jako Lakovičem?

Ja, ko sem prišel na Slovan, sem z njim delal leto in pol. In recimo, če primerjam Lakoviča in Dragiča, se tu lahko dobro vidi, kaj se lahko naredi iz talenta in trdega dela. Goran Dragič je primer talenta in kaj se da narediti s talentom, pri Jaki Lakoviču pa gre za 95% dela in kaj se tudi iz tega da narediti.

Koliko je pri razvoju mladih pomembna »minutaža« igranja na tekmah?

Pri tem bi se jaz predvsem osredotočil na vlogo trenerja. Najbolj pomemben kriterij zame je, kateri trener bo s tem otrokom delal. Drugo pa ja, normalno. Če je igralec dovolj perspektiven, mora igrati in ni druge. Koliko igralec sedi na klopi je popolnoma odvisno od vizije kluba. Pri nas je bilo vedno vse načrtno določeno. Če želiš iz vsake generacije narediti enega ali dva igralca, se je treba prej posvetovati z glavnim trenerjem in se odločiti, katerega mladega igralca se bo tisto leto dalo v ekipo, porinilo naprej in se mu dalo priložnost. Vse je odvisno od politike kluba. Vsekakor je to težje delati zdaj pri Olimpiji, kot sem prej to jaz delal na Slovanu. To je nivo Evrolige, tisto takrat pa je bila NLB liga ali slovenska liga.

Koliko truda so danes mladi pripravljeni vložiti v treniranje? Za primerjavo bi lahko vzeli npr. nekdanjo zagrizenost Dražena Petrovića, ki je res neprestano treniral?

Zelo malo. Tu bi lahko jaz govoril o Zoranu Dragiču, ker mi je zdaj nekako tudi najbližje. Z njim sem delal 5 ali 6 let. Ko je on prišel, je bil star 15 let in je točno vedel, kaj si želi. Želel je biti košarkar. Če bi mu takrat rekel: “Zoki, ni šole, delaj jo po izpitih, moramo trenirati!”, bi on to naredil. Ne vem pa, koliko je danes staršev, ki bi bili pripravljeni pristati na kaj takega. Mislim, da zelo malo. Da ti uspe, je treba v življenju tvegati marsikaj.

Kaj bi se moralo v Sloveniji spremeniti, da bi bil razvoj mlajših igralcev boljši?

Prvo bi morali postaviti prave trenerje. Ogromno trenerjev je slabih, lenih. Bolj kot profesionalnost, jih zanima honorarno delo. Če želiš delati vrhunski šport, ne moreš delati v tej smeri, to je amaterska raven. Mene je vedno zanimalo drugačno delo. Če sem imel znotraj ekipe dobrega igralca, sem vsa štiri leta vse podrejal njemu in poskrbel, da sem ga naredil. To se kaže tudi v mojih rezultatih. V zadnjih letih sem edino jaz naredil nekaj na tem in proizvajal igralce. Skoraj vsi so šli skozi moje roke. V reprezentanci jih je skoraj polovica in govorim le o top igralcih. Goran Dragič, Zoran Dragič, Jaka Klobučar, Emil Preldžić, Gašper Vidmar, Jan Vesely. To je recimo nekaj vrhunskih igralcev na nivoju Evrolige. To lahko naredi trener v štirih ali petih letih trdega dela, ampak sem pa na ta način tvegal veliko ostalih igralcev in jih temu podredil. Se je pa zato ustvarila generacija, ki bo čez nekaj časa polovica reprezentance oz. bodo nosilci reprezentance in narediti nekaj takega je za trenerja velik dosežek.

Kako ravnaš pred pomembnimi tekmami, na kakšen način skušaš takrat vplivati na igralce?

Motivacija in vpliv na igralce je bolj naloga glavnega trenerja. Pri teh letih so igralci že profesionalci in vedo, za kaj gre. Edino z majšimi igralci, kar jih imamo, komuniciram jaz, s starejšimi niti ni treba toliko. Moje delo je, da pogledam vse tekme in igralce taktično pripravim – kaj igrajo, kako je treba braniti, in po drugi strani, kako jih moramo napadati, kje so šibki in kako se sistematično lotiti nasprotnika.

Kako ekipo pripraviš na nasprotnike - npr. proti ekipi z enim prevladujočim igralcem ali npr. Barceloni, kjer je vsak lahko ključen igralec?

V košarki je pomemben kolektiv in timsko delo. Tudi lansko leto je Olimpija imela po imenih in priimkih dobro ekipo, ampak niso mogli ničesar narediti, ker ekipa ni imela duše, srca in pravega karakterja. Letos pa je velika razlika, saj gre za dober tim, v katerem se je vsak igralec v vsakem trenutku pripravljen vreči za žogo in to je tisto, kar te dela in kar te dviguje. Ni recept zgolj »brcanje« zvezdnikov. Zdaleč od tega. Že samo s svojo ekipo imaš čisto dovolj problemov, da bi se lahko ukvarjal še z drugimi.

Kako izgleda zadnja motivacija pred ključno tekmo?

Takrat še enkrat ponovimo njihove sisteme, igralci vsak zase pogledajo, kako se morajo lotiti svojega dela. To je vse tisto, na kar se pripravljamo najmanj tri zaporedne dni pred tekmo. Tik pred tekmo vsak dobro ve, kaj je njegova naloga. In nato, ko pridemo ven na igrišče in zahrumi 13.000 gledalcev, dejansko ne rabiš večjega motiva. Že to te napolni z energijo, ti nabije adrenalin. To je eden izmed ključnih dejavnikov da smo med top 16. Publika ti lahko ogromno pomaga, lahko pa ti tudi ogromno škoduje, ampak tega, kar se dogaja letos v Stožicah, si nihče ni mogel predstavljati.

Je tekma toliko težja, če igrate v gosteh, ravno zaradi publike?

Mi smo imeli na začetku eno težko obdobje pri igranju v gosteh. Tam smo bili neprepoznavni. Mogoče zato, ker si navajen doma igrati pod takimi pogoji, nato pa prideš nekam, kjer je drugače. Težko je tu najti nek razlog. Pred božičem smo nivo zelo dvignili in igrali dobro tako doma kot v gosteh. Se je pa to zdaj spet malo ponovilo zaradi pavze med prazniki, ampak mislim, da smo stanje vseeno kar precej popravili.

Ali tudi trenerje motivira publika?

Če gledam s svojega stališča, lahko rečem, da ko se začne tekma, okrog sebe ne vidiš ničesar. Vidiš tistih deset igralcev na igrišču, razmišljaš, opazuješ, si opišeš in nato skušaš glavnemu trenerju pomagati, dati napotke, mu povedati, kaj je slabo in kaj je dobro, da to lahko prenese na igralce, drugega okrog sebe v bistvu ne vidiš.

Ampak kaj je tisto, kar tebe motivira pred tekmo?

Zase vem, da za vsako tekmo hočem samo zmago. Po njej se umirim in o tej tekmi ne razmišljam več. Ko izgubimo, pa o tej tekmi razmišljam še dva ali tri dni, kar pa ni ravno najboljše.

Lahko uporabiš znanje oz. poznavanje svojega bivšega igralca, ko igra v ekipi nasprotnikov npr. ko bo Lakovič igral za Barcelono?

O, seveda lahko! Zato, ker ga poznaš v dušo. Veš kaj dela, veš kako diha. In dobro veš, kako ga je treba ustaviti, saj si ga treniral.

Pa ga boste poizkusili na ta način?

Seveda, da bomo. Pa se z njim veliko še slišiva po telefonu - tudi ko je v Barceloni, ampak ko je tekma, vmes ni poznanstev in ni prijateljstev. On je takrat na drugi strani, jaz pa sem na naši.

Kakšno je tvoje stališče do conske obrambe? Kakšna je njena vloga, zakaj še vedno deluje kot presenečenje?

Mislim, da v članski kategoriji conska obramba ne preseneča več, v mlajši kategoriji pa. Nisem pa veliki zagovornik te obrambe, ampak zagovarjam bolj pressing variante. To sem gojil tudi pri mlajših, saj je to dobro za njihov razvoj. Drugače je namreč, če mora igralec prenesti žogo ob agresivni obrambi, če mora podati, ko je obramba tik ob njem, če mora izvesti met na koš, če je obramba z rokami gor. Mislim, da gre tu za veliko večji in zahtevnejši nivo, kot proti conski obrambi. Če imaš ekipo, ki v svoji osnovi dobro igra ena na ena, cona ni noben problem. Cona se drugače uporablja bolj kot neko kratko presenečenje. Za daljši čas, npr. v desetih minutah, se ti nikoli ne obrestuje dobro. Koristimo jo edino v primeru nekega presenečenja npr. če nasprotni trener vzame time-out in jim govori kako proti osebni obrambi, ti pa jim postaviš cono in s tem izničiš njihov time-out. Se pravi čisto s taktičnega vidika.

Koliko se jo trenira pri vas?

Zelo malo, tudi Jure ni njen zagovornik in je najraje sploh ne bi nikoli igral.

Kako je s prostimi meti na tekmi – so odvisni od koncentracije in psihe ali od znanja?

Vse je v glavi. Iz svojih izkušenj vem, da pridejo obdobja, ko igralec v sezoni ni zadel niti enega. Takrat je najboljša prepoved metanja prostih metov na treningu, zato da odmisli s čem ima težavo. Predvsem je psihološko. Važno je, da igralec, ko pride na črto, izvede nek svoj ritual. Naredi enega ali dva driblinga, malo zavrti žogo, se umiri in nato vrže na koš. Kako žogo vrže, sploh ni bistveno. Pri prostem metu sta le on in koš, ni obrambe. Ni mu treba razmišljati še o tem, kako bo nadigral nasprotnika. Tam sta samo on in koš in zato je to zame samo igra s svojo psiho. Takrat, ko mu gre to slabo, je najboljše, da prostih metov sploh ne meče čisto nič in bo napredek ogromen. Sam sem na začetku delal to napako, da sem tistemu, ki mu ni šlo, ves čas govoril, naj meče in meče, da bi pridobil samozavest, pa je bil rezultat samo kontra učinek. Ko pa sem jim to prepovedal, pa je bilo veliko bolje. Sicer to ne velja za čisto vse npr. za tiste, ki slabo mečejo, to ne velja.

Kdo bi po tvoje lahko postal dober trener?

Pri tem sem zelo kritičen, ker vem, kako je pomembno, da ima igralec dobrega trenerja. Trener ga lahko naredi, lahko pa ga uniči. Uničuje ga predvsem s svojim neznanjem ali nevztrajnostjo, nepotrpežljivostjo in tako naprej. Eno je govoriti, da »je lahko« trener, vendar mora najprej dobiti priložnost in se pokazati, prej ne more biti trener. Isto velja za igralca. Mislim, da morajo mladi trenerji predvsem nekaj vložiti vase. Tega je danes čedalje manj. Ko pride, je prva stvar, ki ga zanima, višina honorarja, ki ga bo za svoje delo dobil, ne to, da bi mogoče šel h enemu, drugemu ali tretjemu trenerju – nekomu starejšemu, ki mu lahko s svojimi izkušnjami ogromno pomaga. Meni je šolanje pri Tomu mogoče nadomestilo štiri ali pet let svoje prakse. Ogromno trenerjev, v mojih časih, je bilo tudi dobrih, vendar so odnehali in se niso odločili za profesionalno usmeritev v trenerstvo oz. da bi to delali in od tega živeli.

Lahko zelo dober trener s povprečnimi igralci naredi dober rezultat? Npr. bi lahko tudi kdo drug osvojil toliko evropskih naslovov in s takimi igralci, kot jih je Željko Obradović?

Ne. Imeti moraš predvsem individualno kvaliteto, da segaš po samem vrhu in s povprečneži to ni mogoče. Predvsem moraš imeti znotraj ekipe do dva ekstra igralca, ki sta pripravljena prevzeti odgovornost, rešiti tekmo, kar se pri povprečnih igralcih ne more zgoditi. Lahko se kdaj na srečo, ne moreš pa s tem dobiti večih tekem, da bi prišel v sam vrh. Lahko se zgodi, da je odličen trener, pa z neko povprečno ekipo doseže 7. ali 8. mesto. To se ocenjuje drugače in se mu vseeno prizna velik uspeh, ker je iz ne prav posebne ekipe naredil tak rezultat. Obradovič je imel zelo dobro ekipo. Glavni play je bil Đorđevič, za katerega pa vemo, koliko je dosegel. Brez ekstra igralca, okoli katerega se vse vrti, boljših rezultatov ne moreš dosegati.

Kako dolgo moraš imeti staž trenerja, da lahko prevzameš evropsko ekipo?

Tu ni pravila. Gre bolj za to ali občutek imaš ali ne. Nekdo, ki ga nima, lahko 15 let vodi, pa se ne bo naučil ničesar. Trenerjev evropskih ekip je vsega skupaj 24. Da si v Evropi med 24 trenerji, je res velik dosežek, do katerega je zelo težko priti. Ni pot vedno taka, kot si jo sam zamisliš. Imeti moraš tudi nekaj sreče oz. priložnost doseči nek rezultat in nato gre vse lažje. Jaz se ne bojim nobenega pritiska in nobene priložnosti. Če se mi nekaj ponudi, v to grem in če iz tega ne bo nič, pač ne bo uspelo, ampak ne bom pa izpustil nobene priložnosti, tako je treba gledati. Predvsem moraš biti samozavesten in verjeti vase. Jaz verjamem samo sebi, svojemu znanju. Da bi se nekdo vmešaval v moje delo, nikomur nisem pustil. Se pa zelo rad udeležujem seminarjev in izobraževanj. Drugače pa kakšnih sugestij od nekaterih »trenerjev« jaz ne poslušam. Delam po svoje in verjamem predvsem vase. To te gradi. Zaradi tega si močan, samozavesten in s tem vzgajaš tudi svoje igralce. Če pa dvomiš vase, tega posla ne moreš opravljati. To, da sem trmast, je zelo dobro. Sicer ne preveč, ampak trmast moraš biti.

Kakšen je pomen dobrega organizatorja v ekipi – torej takega, ki zna motivirati in deluje kot podaljšek trenerja npr. kot je Zdovc rekel za Ilievskega.

Organizator je ključ. Če imaš ti za ostale štiri igralce, ki so top v Evropi, niso brez njega nič. On je trener na igrišču. On vodi, razmišlja. V Sloveniji je bil to nazadnje Goran Dragić. Naslednji je Luka Rupnik. To je tudi še en moj igralec, ki sem ga v Slovan pripeljal iz Idrije. In z njima sem se jaz vedno največ pogovarjal. Play mora dojeti, kako ti razmišljaš in kaj hočeš. Mora se naučiti, kako se lotiti nasprotnika. On mora imeti vse v glavi in mora biti med tekmo ves čas povezan z mano in v stiku z mojimi očmi. Pri Ilievskem gre za njegovo kvaliteto in izkušnje. On dobro ve, kako je treba odigrati. Poleg njegovih sposobnosti vodenja in pameti je pa tudi izredno pogumen igralec. Njemu ni nikoli problem vreči odločilne žoge, medtem ko imajo mnogi s tem težave.

Zakaj danes ni več takih neustavljivih centrov, kot so bili pred 20 ali 30 leti, kot sta bila npr. Ivo Daneu ali Litvanec Arvidas Sabonis?

Ja, nazadnje sta to bila Vidmar in Krušič, letnik 87. Osebno zelo rad delam z visokimi igralci. Mislim, da imamo v Sloveniji potencialni generaciji v letnikih 92 in 96. Zakaj jih ni? Ko center pride, je visok in malo štorast in je v teh njegovih začetkih v ekipi običajno tudi predmet posmeha zaradi svoje nerodnosti, nekoordiniranosti. V svoji ekipi tega nikoli nisem pustil, ker je košarka zame še vedno igra centimetrov. S centri je treba delati do 20., 21., 22. leta, ker se jih čaka. Kasneje dozorijo, se kasneje razvijejo. Prva stvar je torej posmeh soigralcev, drugo pa to, da ga trener sicer vidi, nima pa ne časa in energije, da bi se ukvarjal z njim in enostavno reče, da je štorast. Je pa v košarki zame center takoj za playem. Ne gre ne brez enega, ne brez drugega. Kot prvo ne moreš iti brez trenerja na igrišče, kot drugo pa košarke ne moreš igrati brez centra. Brez trojke ali dvojke lažje, brez centra pa ne. Potem si rokometna ekipa, ne košarkarska.

Kakšen odnos imaš do igralcev? Si strog, očetovski, prijateljski, potrpežljiv, zahteven? Zoran Dragič je nekoč dejal, da si mu, po petih letih sodelovanja, kot drugi oče.

Moj odnos je odvisen od tega ali delam z mladimi ali s profesionalci. Ko je trening in ko igralec pride v dvorano, v klub, v sejno sobo… Takrat ne gre le za strogo, gre za železno disciplino. Tak sem. Ko pa se konča trening in igralec kaj potrebuje, sem mu na razpolago ob katerikoli uri in mu rad pomagam. Ko je trening, se dela. Takrat so zame čisto vsi enaki. Vse deluje na neki strogo profesionalni ravni. Ko sem imel mlade na Slovanu, je bilo enako. Mnoge je to tudi motilo, ampak vedno pravim, da so premladi, da bi razumeli za kaj gre. Eni razumejo, drugi pa prepozno pridejo do razumevanja. Pri meni so treningi zelo intenzivni in težki, tako fizično kot umsko zahtevni, morajo pa biti zanimivi. Medtem ko sem pa v prostem času igralce ves čas kontroliral. Zanimalo me je, kako jim je šlo v šoli – če kdo ni imel pozitivnih ocen, ni hodil na treninge, to je bilo prepovedano. Ko so bili tu iz drugih krajev in v neki hiši, sem preverjal ali je čisto, ali zajtrkujejo, kako jim gre v šoli, kdaj se učijo in tako naprej. To je bila nekakšna kontrola, ampak ne zato, da bi igral policaja. Igralci so to skrb cenili in mi jo z veseljem povrnili na igrišču – pomembno je namreč, kakšen odnos imaš do njih. Predvsem moraš pa biti pravičen. Ne smeš jim lagati. Nekaj najhujšega je, če igralcu rečeš, naj pride, da je dobro treniral, da zdaj bo pa igral na tekmi 30 minut, dejansko pa ga daš v igro za pet minut. To je nekaj najhujšega in tu se sodelovanje z igralcem prekine, ker ni več zaupanja. Tu se zgodba takoj zaključi. Tega in takih obljub pri meni ni bilo nikoli. Obljubil sem jim samo trdo delo in da bodo solze. Vsakemu, ki je prišel v Ljubljano iz drugega kraja, je bilo jasno razloženo. Glej, jokal se boš, ker ti bo težko. Ne boš imel očeta in mamice ob sebi, treniralo se bo toliko in toliko, šola bo morala biti pozitivna in tako naprej. Je zelo naporno. Mogoče je smešno, ampak še ni bilo nikogar, ki se ne bi kak dan zjokal od tegobe, so se pa zato nekaj naučili. Mene je predvsem zanimala produkcija. Ne količina in neka baza, ampak ko delaš z mladimi, ti mora biti v prvem planu produkcija igralcev, ne rezultatov. Rezultat pride potem spotoma – kot nagrada za trdo, dobro in pošteno delo, nič drugega.

Za koga so po vašem mnenju končnice bolj stresne – za igralce, trenerje ali gledalce? Razmišljaš kdaj o tem, da vas gleda cela Slovenija oz. še kaj več?

Trenerji smo zelo vajeni tega. Mislim, da bolj za publiko. Če sodim po sebi, ko sem šel kdaj na ogled kake tekme čisto neodvisno. Mislim, da si bolj nervozen in živčen, če igro spremljaš od zgoraj s tribune. Če si ob parketu, si zatopljen v svoje misli in v samo igro, ker moraš biti takrat zelo umirjen in razmišljati, kako se odločiti.

Kaj si misliš sam pri sebi, ko kdo od soigralcev po neumnosti zakrivi potezo, krivo za izgubo tekme?

Na to gledam drugače. Pri mlajših je bilo tako, da sem jaz sam od njih zahteval, da vržejo zadnjo žogo na koš. Hotel sem jih narediti in je bil to nekakšen test, zato mi nikoli ni bilo žal. Tudi ko je bil še Lakovič, se spomnim še danes štirih ali petih tekem, ko smo izgubili. In vsakič je hotel on rešiti situacijo, vendar je nikoli ni rešil dobro. Ampak vsakič, ko je prišlo do takšne situacije je sam želel rešiti tekmo. Sicer je nikoli ni, ampak je pa bil odločen. Ko pride do te situacije je ta že sama po sebi tako ali tako za igralca zelo stresna. Ni zamer. Včasih se na koncu tekme zgodi tudi, da nihče tega noče, nato pa preseneti nekdo, od katerega tega ne bi pričakoval. Drugače pa si želi na ta način doseči zmago vsak igralec, ali bo zadel ali ne je pa v odvisno tudi od sreče. Na sezono vedno gledam tako… 50% tekem se ti je obrnilo v prid, 50% si jih pa izgubil.

Prej si bil prvi trener, zdaj pomočnik trenerja. Je to zate korak nazaj? Kakšen izziv ti predstavlja delo?

Sem tak karakter, da bi v prihodnosti nekoč želel delati samostojno. Delo na Olimpiji mi je čisto ok, ker sva se z Juretom tudi prej dobro razumela in dobro sodelujeva. Veliko lažje je tudi zato, ker ogromno treningov prepusti meni in je tako meni veliko lažje. Če pa bi s prekrižanimi rokami stal ob igrišču, bi me pa bolj bolelo, čeprav bi jih večina rada bila tam in to delala, mene pa bi to raztrgalo, ker se poznam. To mi predstavlja novo izkušnjo. Na ta način sem namreč del košarke, ki se igra na najvišji ravni v Evropi. To je zame prvo leto evrolige, zaenkrat nam gre dobro, imamo dober štab in dobro sodelujemo. Tako, kot morajo biti igralci ekipa, takšen mora biti tudi štab.

Nobeden od slovenskih trenerjev še ni imel priložnosti voditi ekipe pred takim občinstvom, najbrž je tudi to svojevrstno zadoščenje.

Že ko je bila otvoritev Slovenija:Španija, je bilo tudi doživetje. Nikoli ne bom pozabil, ko je cela dvorana zapela slovensko himno. Teh občutkov, ki te preplavijo, se ne da opisati in ta obiskanost je še en dokaz, da imamo Slovenci radi košarko.

Kako doživljaš tekme z velikimi ekipami v primerjavi s tekmami, ki si jih vodil na Slovanu? Kako je sploh voditi tekmo pred toliko gledalci – take priložnosti še ni imel noben slo. trener.

Drugače je. Leta minevajo in vedno se rad spomniš tistih časov za nazaj. Tu ti v glavnem pomaga publika, gre za velike stvari in velike ekipe, igralce, trenerje. To je čisto drugačen nivo. Tu je vse usmerjeno v doseg rezultatov, tam pa je bilo vse usmerjeno v proizvodnjo igralcev. Ko delaš igralce, ne smeš vmešavati pritiska rezultata. Obojega skupaj ne moreš, ne gre. Če pa imaš ti nek realen, nekoliko nižje postavljen cilj, če spustiš to lestvico nekoliko nižje in se vseeno usmeriš v igralce, se pa to da izpeljati. Če je pri mladih igralcih prevelik pritisk rezultata in cilja, lahko tudi sami počijo, kar vsekakor ni dobro, do tega je treba priti postopoma.

Se ne bojiš, da bi ob delu za rezultat izgubil občutek za izoblikovanje mladih?

Ne, še danes zelo rad pogledam mlade in me zanimajo mlajše generacije. Mislim, da je v Sloveniji ponovno zelo dober letnik 96, dober je tudi 95, 94 je pa zelo slab. Starši takrat niso nič igrali košarke, če se malo pošalim.

Kaj pričakuješ od sebe? Si kdaj tudi razočaran nad sabo?

Po prihodu na Slovan sem imel nekoliko kasneje neko takšno obdobje, ko sem se spraševal, ali bi sploh še bil trener ali ne. Pride tako obdobje oz. neka trenutna kriza. Vem pa, zato ker sem začel kot mladi trener, da moram iti po poti, kot gre igralec. Postopoma si graditi kariero, korak za korakom. Kot igralec potrebuje kilometrino za razvoj, jo tudi jaz.

Kako bo igrati proti Slovanu?

Enkrat smo vmes že igrali trening tekmo, pa ni bilo nobenih emocij. Ko sem odšel v drugi klub, sem preklopil. Sem profesionalec in bom naredil vse, samo da zmagam. Je pa vedno, ko igraš proti svojim, še večji motiv, da zmagaš. Vedno je tako. Ko od nekje greš in kasneje z njimi igraš, si še toliko bolj motiviran. Take izkušnje sem imel tudi s svojimi igralci, ki pri meni niso bili dobri in sem jih drugim klubom posojal, da bi tam igrali, ker pri meni niso mogli. Ti fantje so proti imeni igrali svojo najboljšo tekmo, ampak jaz vem, da je to tako in to tudi pričakujem. Ko igraš proti svojim si vedno bolj motiviran.

Miro, najlepša hvala za ta pogovor in veliko sreče na prihodnjih tekmah.

Tukaj pa je še povezava do dokumenta, ki je bil oddan profesorju --> KLIK

Velik masten alkoholni F za Fazane

2011-09-01T12:55:00.004+02:00

Danes je 1. september in center Ljubljane so preplavili živi grafiti. Ta dan je namreč po tradiciji čas za t.i. fazaniranje. Z oznako "živi grafiti" ciljam na vse učence prvih letnikov srednjih šol, ki se danes ne morejo izogniti linčanju na ta F način, ki je se prvič razvilo lani, ko je tudi moj veliki brat prišel k meni v službo poln F-jev.

Zelo očiten nefazan na levi in zelo očitna fazanka na desni

Potrebščine za t.i. krst prvošolcev zdaj ne vsebujejo več samo moke, koruze in jajc, temveč predvsem alkoholne flomastre različnih debelin in barv. Po vsej verjetnosti tudi različnih stopenj škodljivosti za kožo oz. posledično verjetno tudi za organizem.

Prešernov trg kot zbirališče za fazaniranje

Ni jih treba prav dolgo opazovati, da vidiš, da so "hujše bejbe" bolj popisane od povprečnih in da se na fazane (šibkejše) spravljajo največji frajerji višjih letnikov, po vsej verjetnosti tisti, ki so že bili fazanirani.

Slike, ki sem jih posnela danes na Prešernovem trgu, niso tako zelo nazorne, so pa za rahel vtis. Najbrž si niti predstavljate ne, kako izgleda novopečena srednješolka, ki je tako na gosto popisana s F-ji po rokah, nogah, dekolteju, po vsakem koščku gole kože, in, kar je meni najhuje, po celem obrazu, da komaj opaziš, kje so oči in usta in je najbrž neprepoznavna tudi svojim lastnim staršem.

Tako ja, na nos, tam ima še tri milimetre prostora frej!

Miha, ki je lani pokasiral kar precej oznak na svojo kožo, mi je povedal, da jih je spravil stran večinoma z vodo, nekaj pa z razredčilom. Na srečo mu zadnja zadeva ni naredila nobenih izpuščajev in mu ni razdražila kože - sva midva najbrž po očiju bolj trpežne sorte :) Drugače pa verjetno najlažje z alkoholom - dobi se ga v vsaki lekarni, po možnosti čimprej. Sem vprašala še dermatologa na med.over.net-ovem forumu.

Vesela sem, da nisem več šolarka. Prvi septembri mi sicer niso nikoli bili grozni, ampak glede na to, kar vidim v zadnjih letih, sem vesela, da takrat niso imeli takih idej. Ko sem prišla v prvi letnik, razen nekaj moke in vode, na srečo nisem pokasirala česa drugega.

Zanima me, kam se bo premaknila ta meja. Vedno se namreč najde tudi ekipa takih, ki v tem vidijo priložnost in na šibkejših prvišolcih zdravijo svoje frustracije, zato fazanirajo tudi z nasiljem npr. tiščanjem prvošolskih glav v školjko ali še kaj veliko hujšega. Zdaj torej po večini paradirajo alkoholni flomastri. Ok, ampak te lahko sčasoma spereš dol, "kazen" torej verjetno kmalu ne bo več zabavna, ker ne bo zadostovala. Kaj bo torej sledilo?

Ahja... Dandanašnja mladina...

;)

31. avgust

2011-08-31T07:45:00.002+02:00

...je danes.

Zame zelo žalosten dan. Ker je konec še tretjega poletnega meseca. Začne se september, vsakodnevna gneča, mraz, manj sonca in posledično, vsaj zame, ker celo leto živim samo za poletje, veliko manj veselja. Se mi zdi, da me je kar malo potrlo. Ne bi se še poslovila od poletja, saj ga sploh bilo ni.

Kam sploh leti ves ta čas. 31 dni, tri mesece ali več, se zdi kar veliko. Kar naenkrat pa se znajdeš na koncu. Ne vem. Ni mi jasno. Kot bi kro prevrtel čas naprej.

Včeraj sva šla obiskat obalo, ker je že dolgo nisva. Pa se nisva kopala. Sprehajala sva se in uživala v lepem razgledu, poletni sapi in vzdušju.

Zame sončni zahodi prav nikoli ne morejo biti dovolj kičasti.

Že spet nov rop iste pošte!!!

2011-08-31T07:30:00.003+02:00

Delam v neposredni bližini pošte in običajno skozi svoje veliko okno opazim vse, kar se spodaj dogaja. In kot oktobra, ko so jo oropali nazadnje in že drugič, tudi včeraj, ko so jo oropali že tretjič, nisem ničesar opazila do prihoda policije.

Nazadnje niso odnesli veliko, tokrat pa jim je uspelo vzeti veliko več. Ropar je preskočil zaščitno steklo in ga pri tem razbil, zato je danes pošta zaprta.

To, koliko so odnesli, me sicer ne zanima kaj dosti. Bolj me moti nekaj drugega. Pošta je locirana v centru mesta. Ta del centra ni nek povprečen del centra. Da orišem.

Tu je polno brezdomcev, ki sicer nikomur nič nočejo in večinoma je "žicanje" edina nevarnost, žal pa tudi veliko narkomanov, ki se ga večkrat želijo zadeti kar pod mojim oknom - slabih 50 m od vhoda v vrtec! Naselili so se že tudi v nekakšno kotlovnico pod nami. Okrog so ležale igle, iztrebki in res vse živo. Zavarili smo jo dvakrat. Drugič na srečo tako dobro, da je res niso več mogli odpreti in je zdaj mir.

Ne samo to. Tudi iz naših prostorov je izginilo že marsikaj in ni se zgodilo samo enkrat, da je nekdo prišel malo pogledat po spodnjih pisarnah. Nazadnje je bila v svoji sodelavka, ki je včasih neslišna, kot da je ni. Tip je dejansko brez trkanja in neslišno vstopil v njeno pisarno in presenečen, ker ga je ona gledala, kot da je padel z Marsa, izdavil, da išče knjigarno Modrijan (nekaj hiš naprej), nato pa zaprl vrata in izginil iz hiše, kolikor hitro je le lahko.

Želim povedati, da gre za okolico, pač običajen del centra, kjer je kriminal kar običajen oz. mogoče malo bolj pogost. In kar je najhuje - postajajo čedalje bolj predrzni.

Zakaj to pišem? Najbrž je naveza že zdavnaj jasna. Želim povedati, da na pošti tudi po prvem ropu nimajo nikakršnega video nadzornega sistema. Kar je še huje - tudi po drugem oboroženem ropu ga niso dobili. Še malo huje je to, da ga po vsej verjetnosti ne bodo dobili niti zdaj - po tretjem oboroženem ropu. Ampak ja, zaradi razbitega stekla, ki se ga da sicer preprosto preskočiti, bodo dekleta dobila vsaj steklo do stropa. Če vprašate mene, to ni dovolj. Še zdaleč ne. Video sistemi niso tako dragi. Že samo postavitev dobro vidne "fejk" kamere, ohišja vsaj in kaka nalepka, da je prostor nadzorovan, bi marsikoga odvrnil od neumnosti. Ne vseh, marsikoga pa! Če ne drugega, vsaj ne bi bilo več tako privlačno.

Očitno se morajo Kresnice zgoditi na vsaki pošti, da bodo, še to zgolj za utišanje ljudi, namontirali kar je treba.

P.S.: Včeraj sem na lastne oči videla, da trak "Stop Policija" redko koga zmoti. Obnašajo se kot do veje, ki pač tam visis že od nekdaj. Lepo ga dvignejo toliko, da lahko gredo pod njim in nato, brez posebnega zanimanja za dogajanje okrog sebe, nadaljujejo pot. Šele potem, ko varnostnik vpraša "Gospa, kam pa vi?" in razloži, da tu pač res ne bo šlo, obstane in ga nejeverno vpraša: "Ja, kako to mislite, da ne morem mimo!". Ne rečem, če ne bi bilo na razpolago še vsaj dveh drugih poti do njene točke B. Po deseti taki cvetki že ne veš več, ali bi se na glas smejal, ali zjokal.

Sploh nisem mogla verjeti, ko je ena šla pod trakom na naše parkirišče (ki je bilo najbrž zaščiteno ravno zato, da do konca preiskave ne bi kdo česa odpeljal itd.) in NAJPREJ klicala uslužbenko pošte, ki jo je zaparkirala in ŠELE POTEM, ko so ji ljudje dopovedovali, da NE MORE S PARKIRIŠČA, šla do policista :))) Je pa morala imeti res en hudičevo stresen dan. Res upam, da je bilo to krivo.

Objava na Siolu

Prijaznost iz nabiralnika

2011-08-29T21:00:00.003+02:00

Predvčerajšnjim smo vsi stanovalci v nabiralnik dobili belo kuverto (doma zlepljen A4 list) s sporočilom. Ravno sva se srečali s sosedo, ki je kot jaz, pobirala ven pošto. Rekla je: "Ahja, kaj spet hočejo...", oz. nekaj v tem smislu. Tudi jaz sem pričakovala kako vabilo na sestanek stanovalcev, kako obvestilo o dezertaciji, čiščenju dimnika, obvestilo o novih stroških ali kaj podobnega. Ljudje res vedno pričakujemo samo tisto, kar nam gre na živce. Roko na srce, večina pošte pač je take. Računi, obvestila, take in drugačne reklame itd.

Ta kuverta je bila drugačna.

Nekdo se je odločil in ročno vsem napisal tole sporočilo. Glede na pisavo in besedilo, bi si upala trditi, da gre za žensko dušo.

Sporočilo me ni posebno ganilo, se pa z njim strinjam. Predvsem mi je dalo vsaj malo misliti. Kam je danes šla vsa naša prijaznost? Že res, da so razmere bolj ali manj težke, sploh negotovost, nezaupanje v prihodnost ljudi dela nervozne, zoprne in zagrenjene. Ampak ali moramo ob vsem tem še drug drugemu greniti življenje? Pa če že ne moremo biti ravno prijazni in početi prijazniih dejanj, vsaj ni treba, da smo nesramni.

Nasmeh je zastonj, nič nas ne stane, ob tem ne porabimo toliko energije, da bi nas v naslednji sekundi lahko doletel infarkt od prenaprezanja. Pa vendarle se včasih zdi točno tako.

Kaj res nima smisla, da vztrajamo, če so ljudje cepljeni proti temu? Ko se stoprvič nasmehnem prodajalki v šparu, ki me še stoprvič ignorantsko spregleda in moje stvari dobesedno nametava na pult, vem, da sem jaz tista, ki dela prav. Nima smisla, da vztrajamo, če so odzivi ignorantski, neprijazni, vzvišeni? Res? Zakaj pa ne? Da bo še več zagrenjenih ljudi hodilo po cestah, da bomo še mi postali del tega sivega povprečja, množice dolgih fac? Da se bomo lahko še grše gledali?

Ste se že kdaj poizkusili nasmehniti popolnemu neznancu, ki vam je šel nasproti? Ali pa zaželeti lep dan gospodični, ki na trgu v tovornjačku prodaja pekovske izdelke? Ali pa odkrito pohvaliti sodelavkino obleko, ki vam je res všeč? Pustiti komu na mizi majhno presenečenje? Napisati post-it listek z lepim sporočilcem? Poslati kar tako nekomu kartico s pozdravi ali revijo s temo, ki ga zanima? Nesti vrečke gospe, ki z njimi komaj hodi? Pobrati gospodu kartice, ki so se mu pred bankomatom raztreščile na tleh? Pomagati stari gospe prešteti drobiž na blagajni ali zložiti stvari v vrečke? Pozimi omesti še avto kolega s parkirišča, za katerega veš, da bo šel kmalu tudi sam domov? Ponuditi nekomu prevoz, zaradi dežja, ker ima visoke pete, ker mora oddati nalogo do določene ure, ker se mu mudi na vlak, čeprav ne greš v tisto smer?

Karkoli lahko naredimo, priložnosti se nam pokažejo same, samo oči je treba odpreti. Prijazna dejanja so tista, ki delajo svet lažji in lepši, čeprav se v njem dogaja veliko slabega. Ljudje smo zelo poceni. Lepa beseda je včasih dovolj, da smo cel dan dobre volje, da smo do človeka vedno naklonjeni. In obratno. Nekoga lahko zelo hitro poteptamo.

Če bi se vsak malo potrudil s prijaznostjo v svojem krogu ljudi (sem spadajo popolnoma vsi, ki jih v življenju srečuješ), bi se verjetno marsikaj spremenilo. Nalezljivo je, samo ozavestiti je treba, da bo lahko enkrat postalo del naše podzavesti. Čisto vsak lahko nekaj spremeni. Tudi dolge face ne morejo biti tako zelo trdovratne. Ena izmed njih me je po vztrajni prijaznosti z moje strani ravno danes prijazno vprašala, kako gre in če sem šele zdaj iz službe... Ha! Prisežem, da se da. Ne boste razočarani! Treba je posejat, da bomo lahko želi. Nekdo mora začet. Čakanje na nekoga drugega se ne izplača.

Think about it ;)

Debni vrh dobiva druge barve

2011-08-28T23:03:00.001+02:00

Ta vikend je bil len. Vsaj z moje strani. Malo sem sicer pospravljala, ampak ne preveč. Gregor je bila oba dneva v Ilirski Bistrici, ker je delal, meni pa ta dirka še nikoli ni bila všeč, zato sem bila doma. Saj mi je padlo parkrat na pamet, da bi se odpeljala pogledat, ampak sem si hitro premislila. Sobota je tako minila blazno počasi in nimam pojma, kam je šla. Že dolgo nisem gledala TV-ja, pa sem ga tokrat potem malo bolj. Sem našla štiri kar ok filme, dala vse štiri od sebe in bulila v škatlo :)

Danes je dopoldan potekal podobno, popoldne pa sem se šla malo razmigat in sčvekat s tavisokim sokašljanom na Debni vrh. To je tisti hrib, ki se kaže v ozadju v Gornji Radgoni v Petelinjem zajtrku :))) No, meni ni bilo treba do Gornje Radgone, prizorišče snemanja z delavnico vred je namreč v našem Kašlju :)

Kakorkoli že, po daljšem obdobju je bil dan bolj svsež in je španciranje po gozdu prav pasalo. Temperatura je bila ravno pravšnja, da lahko dihaš brez težav tudi med hojo po hribu navzgor.

V daljavi se je s stolpa videl celo obris Triglava, ampak preslabo, da bi ga ujela na fotko, zato sem raje slikala drugo stran in Kamniško-Savinjske Alpe. Slika je izpadla, kot bi bila to kaka res stara razglednica :)

Presenečena sem bila, kako so se že začele kazati jesenske barve. Prijetno presenečena zaradi njihove raznolikosti, neprijetno pa zato, ker nočem, da bi se poletje končalo. Saj ga sploh še ni nič bilo!

Praprot se je začela barvati v rjavo

Pod hribom so pred nekaj leti izkopali precejšnjo luknjo v močvirnat travnik. Naredili so večji ribnik in zdaj je postal zatočišče racam, v njem gojijo ribe, okolica pa je dovolj prijetna, da privablja številne pohodnike, ki ob njem malo posedijo in se sprostijo.

Deluje pomirjujoče.

Občutek imaš, kot da si kje na kakem drugem koncu Slovenije.

Joj. Jesenske barve ja. Nisem še pripravljena nanje, res ne.

Malicanje na Žitnem mostu

2011-08-26T12:49:00.005+02:00

Občasno tale mostič čez Ljubljanico pride zelo prav. Čeprav danes spet hudo pripeka, se mi je prileglo, ko sem se usedla na kamnito klop in nekaj pojedla. Lahko zatrdim, da čas, preživet na sončni svetlobi, izboljša počutje in je posledično zato tudi dojemanje sveta bolj pozitivno.

Pogled s tega seže do Zmajskega mostu. Čeprav ni eden izmed najlepših v Ljubljani, mi je pa vseeno všeč. Imam ga v bližini in ni tako zelo obljuden. Seveda ga prečkajo pešci in kolesarji, ampak vseeno imaš vsaj približno nekaj miru - še vedno ne toliko, kot če sam sediš sredi gozda in jasno veliko manj kot na Tromostovju, ampak še vedno je ljudi toliko, da jih še lahko odmisliš.

Lepo je odmisliti dogajanje okrog sebe in se potopiti v svoje misli. Še posebno, če se potapljaš vanje z namenom. Moj je bil tokrat obračanje negativnih v pozitivne oz. vsaj realne. In tako je kmalu gladina vode na Ljubljanici, namesto gladine polne smeti, postala pomirjujoče vzvalovljena. Potem pa opaziš tik pod njo še male ribice, ki elegantno drsijo mimo, na njej pa malo dlje naprej še lene race. Voda postane prijetne temno zelene barve, ravno dovolj lena, zagotovo osvežilno hladna. Krošnje dreves v različnih zelenih odtenkih rahlo migljajo, ker jih boža topel veter, listje se kopa v sončni svetlobi, nad vsem tem pa se razprostira modro poletno nebo brez oblačka, ki se po vsej verjetnosti občuduje v ogledalu reke. Ja... Svet je res takoj lepši, če nisi pozoren samo na smeti.

Zadnji dan z Bodejem

2011-08-25T22:19:00.006+02:00

Danes je bil Bode zadnji dan z nama. Gregor ga je zjutraj odpeljal na sprehod, potem pa je šel z mano v službo. Ob sedmih sva šla na grad in se razmigala, potem pa enako še ob dvanajstih, super je bilo.

Jutranji sprehodi so res nekaj posebnega

Bode prinaša žogico nazaj, ko Ljubljana pod nama še spi

Parkrat je bilo treba še štrik potegnit :)

Bil je res priden. Nisem še videla bolj pridnega psa. Po službi sva šla v Tivoli lulat, nato pa do Mercatorja v Šiški, kjer so imeli predstavitev agilityja in kjer sem Bodeja oddala. Priznam, da mi je bilo prekleto zoprno. Navadila sem se ga, Gregor pa tudi. Bilo je nekako tako, kot bi bili skupaj že od nekdaj, občutek pa jasno tak, kot da je vse tako, kot mora biti. Res te preseneti.

V službo greva? Delat? Kako to misliš "delat"?

"Maile sem že vse poslal, vse poklical in poštempljal, a se lahko greva zdaj žogat?"

V teh šestih dneh, ko smo bili skupaj, sva dobila čisto vse odgovore na najina vprašanja, razrešili so se vsi najmanjši dvomi in vse skrbi. Vseeno nama je, kakšno mnenje bi nama hoteli vsiljevati drugi, s tem psom se da živeti popolnoma normalno, če ne še veliko bolj polno, kot s katerim drugim. Če bi nekoč že imela psa, je nemogoče, da bi bil kaj drugega kot border. Pa vsak zna biti tako prekleto pameten in glasen in vsak običajno reče "Psa? Pa valda ne psa... Pa saj nimaš časa za psa! Pa še borderja... A veš koliko časa rabiš zanj, a veš, kako zahteven je ta pes?!?!" Čudno je to ane, da ti nihče česa takega nikoli ne reče za otroke. Pa moraš zanje imeti veliko več časa in so veliko bolj zahtevni. Zanje pa vsi kar pričakujejo, da jih boš nujno imel! Če si lenoba in se ti zjutraj ne da vstat, če želiš življenje, ko vsak dan spiš do dveh in zvečer bluziš v tri krasne pred tv-jem, če ti je aktivnost zoprna kot vsaka bolezen, če ne maraš niti sprehodov in ti je težko roko dvignit za met žoge, potem pač ja, border oz. katerikoli pes ni zate, prav tako pa verjetno tudi otroci ne!

Na gradu sva se spet žogala. "Pa dej vrž že noooo!" Obožujem ta nor pogled :)

Pa sva malo sedela, počivala in se drug drugemu smejala :)

Na soncu pride do izraza moja gladka in svetleča dlakca :)

Naj povem še to, da sva bila včeraj popoldan z njim v Idriji. Plaval je, lovil vodo, ko sem ga škropila, skakal sem in tja, preganjal žogico po sveže pokošenem travniku in počel ostale nore reči. Z ovinki in vožnjo nima nobenih težav, če prej ne je, zato je bil to še en krasen dan. Pa saj je bilo vseh 6 in vsaka minuta. Še enkrat hvala Manca za tele počitnice :) Res je bil učinek tak, kot bi imela dopust.

Končno zaporna kazen!

2011-08-24T12:22:00.002+02:00

Premik v pravo smer je navsezadnje možen tudi v naši državi.

Govorim o mučenju živali. Danes je bil Šteljo Jurinčič spoznan za krivega in obsojen na mesec dni zaporne kazni zaradi mučenja psa.

Ker je to zelo težko pozabiti, vem, da se primera spomnite vsi.

Eden iz morja prispevkov na to temo
Video 1 - najdba
Video 2 - pri veterinarju

Bil je zelo odmeven in tudi oz. še posebno zaradi tega primera, so začeli na dan prihajati še drugi. Ljudje so spregovorili o mučenju v svoji bližini. FB in druga komunikacijska orodja so se pri obveščanju javnosti tudi na tem področju izkazala kot odlična možnost za spremembe na bolje.

Ne zanima me, ali je "kriv" pritisk javnosti in nekakšen brezizhoden položaj, ker so bili prisiljeni nekaj storiti, da jih ne bi linčali, morda tega, da ima morda sodnik tudi rad živali, ne zanima me, kako je do tega prišlo. Čeprav je kazen majhna, gre za veliko stvar. Pasje življenje je naenkrat postalo več vredno - ne samo v teoriji, temveč tudi v praksi. Zapisani zakoni so končno dobili vsaj nekaj moči! Prvič je bil človek obsojen za mučenje živali in sem prepričana, da jih je še vedno veliko preveč, ki kot on pravkar zmajujejo z glavo in trmarijo "saj je samo pes". Je pa definitivno začetek. Premik na bolje.

Če si sposoben toliko časa hoditi mimo javkajočega in trpečega bitja, ki ima vsa potrebna čutila za bolečino, kot jih imamo mi in ki premore marsikatero čustvo, ki ga marsikateri človek ni sposoben razviti... Če si sposoben narediti nekaj takega ali še celo slabšega živali, tudi za med ljudi nisi! In take, hladne, brezčutne osebe, sodijo v hladne prostore - za rešetke. Želim si, da bi kdaj dojel, kaj je naredil. In če bo, naj se zaradi tega sovraži.

Čestitke vsem ljubiteljem živali. Se mi zdi, da je danes naš praznik!

Če je že tako trpel, vsaj ni bil zastonj, kot so šli ostali do sedaj. Pasji mučenik. Prebil je led - samo dovolj grozno je moralo biti in ljudje so morali imeti dovolj.

Žalostno, da so premiki na bolje vedno šele posledica neke res šokantne in žalostne zgodbe. Vedno kurativa, preventiva je očitno prenaporna. Na vseh področjih!

Več o zadevi na tej povezavi.

Misija tudi danes uspešno zaključena

2011-08-23T23:32:00.001+02:00

;)

Pasja vročina

2011-08-22T21:38:00.012+02:00

Danes se kazalci na uri v moji pisarni nikakor niso hoteli premakniti naprej kaj hitreje. Škoda, da se, če bi jih premaknila sama, ne bi premaknili tudi na vseh urah. Poleg tega, da je bil ponedeljek pač ponedeljkast, kot se za tak dan spodobi, je bil še prekleto vroč. Že ponoči je bilo zares soparno, dan je bil pa naravnost ubijalski. Ampak ok, meni vročina paše, ker se mi tako ali tako zdi, kot da poletja sploh še ni bilo.

Danes sem reeees komaj čakala, da sta Gregor in Bode prišla pome v službo. Da smo se lahko šli zdivjat in raztegnit.

Če imaš psa, še bolj občutiš to vročino. Predvsem zato, ker je treba pametno izbirati mesta za sprehode. Včeraj smo tako šli na krajši sprehod na makadamsko cesto skozi gozd, danes pa smo si izbrali Debni vrh. Ker je pot ves čas v senci. Sicer gre res v hrib, ampak ne tako zelo, da bi umrli po poti. Nikogar ni bilo, samo mi štirje - moja teta je šla z nama, ker sva se slučajno slišali zaradi druge reči in je rekla, da gre z veseljem še ona.

Sem mislila, da se bo treba še kaj spodaj po travniku podit. Gregor mu je res nekajkrat vrgel žogico, ampak je bil kar utrujen, tako da smo počasi šli.

Bode was here!

Doma je komaj čakal, da se posoda s hrano napolni. Itak je bil utrujen. Ampak po večerji mu kar ni bilo do počitka.

Takole Bode počiva in mu ni všeč, da mora ta "ukaz" upoštevat :) Biiiiig saaad eyes.

Te učke na sliki so se zaprle že čez minutko. In ko je zvečer spet nafilal svoje baterije in s pokončnimi ušesi prinesel žogico, je bil ravno čas za lulat it, pa smo vzeli žogico kar s sabo in jo parkrat vrgli pod lučjo :)

Srečen obraz utrujenega BC-ja

Kdo bi si mislil, da kaj takega, kot je "utrujen Bode" tudi obstaja. No, saj jutri pa ne bomo šli na kak hrib :) Pravijo, da bo še bolj vroče. Bo treba v kak gozdiček spet.

Mr. Bode

2011-08-21T23:03:00.018+02:00

Da zdaj napišem, zakaj tisto pospravljanje atrija in štrik :D

Že dolgo časa nazaj je bila samo ideja. V soboto se je uresničila. Najprej sem šla na en brzinc na rally v Ajdovščino (o tem sem že pisala drugje), potem pa na agility v Logatec. In ko je najboljši pes pod soncem odtekel svojo furco agilityja, smo se odpeljali domov. Ja. Najin domov :)

Bode (Bode Jeronimo in Blue Ovčarski) je eden od dveh Mančinih borderjev oz. treh njenih psov, ker je tudi Ari njen, čeprav je doma pri starših, oz. pogojno, če štejem še Špelinega Dreama, eden od štirih v familiji. Druga je bejba Lin, ki ima to smolo, da se trenutno goni. Zato Bode ne more biti doma, ker se mu bo zmešalo :) Ekola... In tukaj, med nekaterimi drugimi srečneži, pridem še jaz na vrsto. Manca nama ga je namreč zaupala v varstvo do srede. Je sploh lahko še lepše? :)))

Spoznala sem ga, ko je bil še zmešan mulc (Prvi agility za Bodeja, Pasje razstave, Sprehod na debni vrh, Pasji sprehod na Debni vrh drugič, Naj fotka meseca, Agility itd.).
Zdaj ni nič manj zmešan, je pa še vedno zelo smart, danes veliko več zna, je hiter, odziven in igriv. Ima najboljši karakter, saj je kljub svoji "usekanosti" tudi scrkljanček, ko je treba :) Ena velika lubica je, ne morem drugega rečt. Obožujem njegov nor pogled, njegovo prežo, kako obrača bučo, ko te posluša, da samo čakaš, kdaj bo spregovoril, in kako laja od veselja, ko kaj izvaja, njegova dlaka je svilena in perfect za kuštrat, ušeska tako mehko kosmata in prismuknjena, tak nežen smrček, poštrihan je pa sploh najlepše. Da še dodam, da je ta trenutek, ko to pišem, najboljša možna dekca za moja stopala pod mizo :) Pri tehle stopinjah, ki so se nabrale v stanovanju, bi lahko zagotovo trdila, da pozimi pride bolj prav, ampak mi je fajn in ne umikam, ker je tako fino naslonjen gor :)))

In kaj potem delamo s takim lenim psom? :)))

Žogamo se :)

Pa veliko hodimo ven :) Ni ga čez jutranji sprehod. Super res.

Aja, pa potem se še žogamo...

Vmes tudi štrik in cufo vlečemo, ampak pri izbiri med igračami, Bode vedno prinese žogico :)) In za vse te aktivnosti atrij pride reees zeloooo prav :) V bistvu sem ugotovila, da je stanovanje super in BP za takega psa. Večinomo imajo po blokih same mini mini mini pasje izvedbe, ampak ne vem, zakaj. V flatu sem lepo prestavila mizo in za vse našla svoje mesto in Bode nima nobenih težav, kam se dat. Še celo precej široko izbiro ima. Ampak običajno je ta izbira omejena na 20 cm oddaljenosti od mojih nog :D Kot senca moja je - tudi, če grem samo luč ugasnit na drugo stran sobe :)

Aja, atrij res pride prav. Ker... Ko je notri pri enem skoku s smrčkom odbil žogico, je ta z omare vrgla orhidejo :D Bode se je malo ustrašil, jaz sem se pa smejala, kako jo je hitro odkuril, ko je slišal, da se nad njim nekaj podira :D Sva prec pospravla in se žogala naprej, nisva izgubljala časa hehe :)

Torej ja... Presajamo orhideje... :D

V soboto in nedeljo je Bode tekmoval v agilityju. Sem ga malo poslikala :)

Cac, ne vem kako se ti VEDNO uspe postaviti v tako manekensko pozo :)

No in ko na sprehodu nimamo s sabo žogice, vseeno čakamo, kdaj bo kaj priletelo :D

No, pa jasno, crkljamo se in po postelji valjamo, kadar je priložnost :D Gregor bi prvi večer skoraj lahko izvisel, pa smo se dogovorili, da bo Bode lažje spal na tleh kot on :)))

Pa potem malo raziskujemo zunaj... In jasno, od mimoidočih ponosno poslušamo, kako je pes res lep, ali, ko se na klic takoj prikaže izza ovinka, kamor sta igraje stekla z večjo psičko, žanjemo navdušenje nad "Uau, to pa je ubogljivost!" Njegova psička je imela namreč več kot očitno selektiven sluh :D Ali pa ljudje obstanejo, ko vidijo hitrost, s katero se zapodi za žogico. (No... Ammm... Naj tukaj spomnim na povprečno velikost psov v okolici :D)

Aja, pa ENA sončnica še stoji :) Bode se zelo uspešno ves čas mota okrog nje. Nekako tako, kot pri slalomu :D Ni je ŠE podrl :)))) Pa tudi če bo. Pač, cena za dobro zabavo in kuuuuupe dobre volje, ki mi jo je tale dečko prinesel. Ne vem, kdaj sem nazadnje imela toliko časa skupaj tako širok nasmeh :)

Evo, tukaj sva odlomila prvo :))) Aja, ja, žogala sva se, jasno :D

Najbolj neproblematičen pes se ima super. Aklimatiziral se je takoj. Danes sem ga spet odpeljala na agility, kjer je dvakrat tekel, potem pa sva bila free to go. Tukaj je že drugi dan in vsak dan nam je skupaj bolj všeč :)

Kdor psa in sploh te pasme še ni spoznal od blizu, ne more vedeti, kako malo je treba, da se vanj zaljubiš :) In če povem, da sem samo na en sprehod do sedaj vzela s sabo telefon? Ker nanj niti ne pomislim? Jaz! :D

Najboljši pogled ever :)

Sploh ne vem, kaj bom, ko bo šel domov. No ja... Bomo pač do takrat uživali (in se priporočili za naprej) ;)

Še mal, še mal...

2011-08-19T14:54:00.005+02:00

...pa bo jutri :))) Ohja... Napoveduje se eden izmed najlepših vikendov tega poletja.

Getting ready for the weekend to begin...

Ne, nikogar ne mislim obesit, čeprou mal čudn zgleda tole ja :D

Jutri Ajdowšna za par urc, potem pa norosti gor in dol :))) Se počutim, kot majhen otrok, ki tri dni pred odhodom na morje vsako uro sprašuje: "Kdaj bomo šli na morje? A že gremo?"

Yes, I may be very big, but I'm still just a little girl inside :D

Jusful popoldne

2011-08-17T20:55:00.003+02:00

Danes dan sam po sebi ni bil čisto nič posebnega, je pa lepo, ker se je teden komaj začel, pa je že sreda.

Ker mi je dotična oseba z določeno idejo polepšala prihajajoči konec tedna in morda še kak dan več, je bil dan peresno lahek kljub sicer obupnemu počutju.

Doma je padlo odlično kosilo v idrijskem slogu, potem pa sem padla na posteljo in počela nič. Ok, igrala sem se s telefonom - nekaj povsem neobičajnega zame, vem :D To "delanje ničesar" pri meni običajno pomeni rolanje milijona in ene misli v glavi. Tokratno rolanje je rodilo idejo, zaradi katere sem skočila v šlape alias floke, zagrabila vrtne škarje in se odpravila ven. No... Pa ne daleč. Samo v atrij - čupat travo :)

Glede na to, da za vikend pričakujeva prvega gosta, ki bo v tej zaplati trave mogoče opazil celo kako uporabno vrednost, je bilo treba atrij odrešiti muk pod težo regrata, mahu, plezalk, previsoke trave, nekaj kopriv in ostalega plevela. Pele so škarje, pela je kosilnica, pa spet malo škarje, cvilile so moje roke v rokavicah, ropotale so male grabljice, šumela je velika zelena vreča in misija je bila uspešno zaključena.

Ostala je nizka zelena zaplata. Pripravljena za tacanje oz. tačkanje :D To pomeni, da so odšle tudi sončnice. Dve sem pustila - največjo, ki še raste in eno za družbo. Do vikenda bo že zdržala, potem bomo pa še videli :)

Voila, tepih it is :)

Gymkhana

2011-08-16T20:54:00.003+02:00

Ohja... Nobena ne bo tako dobra kot prva. Vsaj zame ne.

Zdaj je zunaj že četrta.

Nikoli več na Šmarno na veliki šmaren!

2011-08-15T20:07:00.005+02:00

Jasno je, da je praznik, saj smo vsi doma, juhej! In ker je bilo dopoldne ponujeno lepo sonce, ja, le zakaj ne bi šli na zrak in na hrib. Pa smo se odločili (že včeraj sicer) za Šmarno goro.

Da odločitev morda ni bila najboljša (ker pač nismo šli gor zaradi maše kot vsi ostali), smo videli, ko smo prispeli do vznožja. Parkinga zlepa ne dobiš. Parkirišče je popolnoma zasedeno, zasedena so tudi mesta ob cesti in povsod, kjer bi sicer lahko nelegalno za dve urici pustil svoj kos pločevine. Glede na to, da tale ceed niti ni bil najin kos pločevine, sva še toliko bolj gledala, da nama ga ne bi kdo odpeljal/porajsal. Najprej sva ga pustila na makadamskem parkirišču neke apart hiše. Lastnika (ki je kmalu razgrnil vse perje svojega pavjega repa) sem lepo prosila, če lahko za eno urico avto pustiva tam. Sicer nisva zasedla zadnjega mesta, sva pa bila, po mojem mnenju in njegovi reakciji, edina, ki sva vprašala, če ga lahko tam pustiva. "Ja, če bosta res čez eno uro, ker če kdo pride, ga nimam kam dat!" Očitno je vrhunec sezone in apart hiša nabito polna. Ne vem. Kakorkoli. Gregor je kmalu šel iskat avto, da ne bo slabe volje in sva raje počakala na sveže izpraznjeno parkirno mesto. Hudič je, če prideš ravno v času, ko gredo vsi gor in še nihče nazaj. Potem je pač treba počakati malo dlje :) Ampak smo uredili...

No, drugi znak, da nismo izbrali najboljšega dne za pohodništvo, je bilo moje počutje. Katastrofa. Imam se za zelo vzdržljivega in trmastega človeka, sploh, kar se športa tiče, lahko res zdržim marsikaj. Ampak danes se je moje telo upiralo z vso močjo. Bolelo me sicer ni nič, se mi je pa vrtelo, bila sem popolnoma brez moči in slabo mi je bilo. Unava sta hodila pred mano in se mi smejala dol, da sem se res počutila kot grinpisovski kit, ki je nasedel na obalo in se nikamor več ne more premakniti. Tudi po šestih korakih po ravnini mi je v glavi nabijalo, kot da mi hočejo celotni možgani uiti skozi luknjico na lasišču, ki jo je za seboj pustil pravkar izpadel las. Ok, saj ste dojeli, poden pač :)

Za povrh je v tej moji agoniji prišel do izraza še tretji znak napačno izbranega termina. Slalom. Med ljudmi. Tistim, ki gredo navzdol se še umakneš (itak se iz svoje bedaste uvidevnosti vedno vsem jaz umikam). Ampak hudič so tisti, ki jih moraš kljub nasproti hodečim, prehiteti. Pa se potem ustaviš, ker ti hoče srce skočiti ven zaradi nepričakovanega šprinta, pa te tisti ali tista spet dohiti. Ja. Slalom. Med drevesi, koreninami, ljudmi in štirinožci (te lahko sem pa tja vsaj malo počohaš in je svet takoj lepši). Najprej mi je bilo res grozno žal, ker sem za Mančino ponudbo, naj s sabo vzamem mojega najljubšega canisa lupusa familiarisa pod soncem, izvedela rahlo prepozno, potem pa mi je odleglo. Enostavno je bilo ljudi preveč, da bi lahko uživala. Z Bodejem ali brez. Bom "žegen" izkoristila raje v veliko boljših pogojih! Cac, te držim za besedo :)

Ampak, smo prišli na vrh. Še prej pa... Ravno nekje pri ovcah s spodnje slike se je začela kača pohodnikov, razporejenih v gruče po 40, valiti navzdol.

Takrat sem postala rahlo bolj optimistična. Če se je vrh nekoliko sprostil, bom vsaj lahko svojo tazadnjo naslonila na kako frej štengo :) Na srečo sem imela prav. Dobili smo celo klopco. Sicer sem morala vrel čaj spiti skoraj na eks zaradi hudičevo nadležnih os (It's getting personal! I hate them!), ampak sem vseeno uspela uživat v njegovem okusu. Pustimo to, da imam še vedno opečen jezik ja. Po litru vode smo se odpravili nazaj. Nas je vse v Kašlju čakalo kosilo. Vsakega svoje.

Da zepilogiram... Ker je bila poanta dobra družba, je bila misija uspešno zaključena. In vesela sem, da smo se spravili gor. Ne glede na izbran termin in tole trpljenje ne več tako mlade Metke. Smeha je bilo dovolj - pa čeprav procentualno v večini ravno na poti navzdol. Ampak na Marijino nedeljo pa gor ne grem več. Izbrala bom raje vrh brez cerkve :)

Hvala obema za lep dan.

Ki se je že zjutraj začel tako zelo lepo in ga tako ali tako še ni konec ;)

Ta vikend pa kar dve soboti...

2011-08-14T22:51:00.008+02:00

Kar nekako ne morem dojeti, da je jutri še en prost dan. Kaj lepšega bi si sploh še lahko želela. Ta vikend ima kar dve soboti. Dve nedelji se že slabše slišita. Zame sta bili pač dve soboti. Tale jutrišnji frej ponedeljek je tako veliko darilo, da moje srce pleše salso :) Nekako se mi zdi, da bo tudi delovni teden pol krajši, ker mu bo odvzet ponedeljek. Res... Tako prav pride, da sem že ves vikend dobre volje. Kljub polni luni in obveznem premetavanju. Tokrat ga vsaj ni toliko občutiti, ker se ti prosti dnevi odvijajo tako lepo.

Sobota 1 je bila bolj v idrijskih barvah - torej v modri, zaradi Idrijce in čofotanja s tunkanjem in poležavanjem na blazinah v bazenu, v zeleni, zaradi vsega zelenja okrog, ki hrani moje oči z vsemi možnimi odtenki zelene... In v rumeni, sončni barvi - ker je sijalo sonce, na nebu in znotraj mene :) Sem pocukrana ane? Ja no, včasih čisto paše! V rumeni tudi zato, ker na najini mali zaplati trave v atriju sončnice še naprej vztrajno poganjajo. Ni lepšega, kot so sončnice z dodatkom pridnih čebel :) Pomirja. Usta ti pa kar sama od sebe lezejo narazen :)

Ena od obiskovalk na eni od najinih lepih sončnic :)

Današnja sobota, torej sobota 2, je bila v večih barvah. Najprej v zeleni in lepi sivi. V zeleni zaradi vsega zelenja, ki je obdajalo cesto, lepe sive barve. Ceste so mi všeč, tudi če so tako zelo razpokane, kot je bila današnja do Lučin. Vseeno je bila obsijana s soncem, obdana z zelenjem in živahna zaradi različnih uporabnikov teh dolgih zavitih kač :)

Bila pa je ta sobotna nedelja tudi živo pisana. Zaradi vseh polepljenih dirkalnikov v Lučinah. O tem sem že pisala na drugem blogu, pa tukaj ne bom, bom pa napisala samo to, da je dirka prinesla pravo popestritev vikenda - ne glede na to, da Maje nisem videla za volanom na progi. Lepo je bilo videti znane obraze, pozdraviti tega in onega, poklepetati, se nasmejati in hkrati imeti na dosegu tiste, ki ti veliko pomenijo... Kaj si lahko nekdo še lepšega želi na lep sončen dan :) Aja, no, pa še vazo in jopico sem končno prinesla domov ;)

Popoldne sva šla še do mojih na obisk in smo tudi malo posedeli na balkonu, se pohecali, splanirali kosilo za jutri in plašili mrčes, ki se je lepil na lučeh :) Vsaj tako zoprn ni bil, kot so bile ose v Lučinah. Obup... Kaj je letos s temi osami...

No, zdaj pa še osvežilen in dišeč tuš, film, potem pa mižat. In jutri je nov dan. FREJ dan. Ki mi je, ker mi ni treba ČISTO NIČ in NIKAMOR, polepšal ves mesec :) Uau... Deluje skoraj bolje, kot teden dopusta.

Marija, hvala za tole SONČNO darilo. Nikol pozabla! ;)

Lovro

2011-08-09T19:36:00.000+02:00

Če povzamem po svojem magnetu, ki je med ostalimi mačjimi magnetki v kopalnici (na gorilniku, ker je to edina reč, kamor se primejo), se strinjam, da kdor ne mara mačk, je zagotovo moral biti miš v prejšnjem življenju.

Več jih je okrog mene, bolj pogrešam svoje tri lumpe. Bolj čoham druga kosmata bitja te vrste, bolj se mi zahoče, da bi spet imela priložnost ležati pod naravno odejo treh mojih punc.

Obožujem vsa živa bitja, tudi pes je ena mojih največjih želja. Ampak po duši bom pa vedno bolj mačja in velik del mene je že leto in pol čisto drugje, ne pri meni. Ampak očitno tako mora bit.

Tole je lepotec Lovro s Travnika :) Puhast, da ga sploh ne moreš nehat čohat. In kot se za pravega mačjega veleposestnika spodobi, je ravno dovolj bajsi, da ob njem vedno padajo komentarji v stilu: "Oooohhhh, aaaaaahhh, kako je leeeeep..." :) Od rahlo zagrenjenega in prestrašenega pritepenčka do nadvse prijaznega, elegantnega, umirjenega družinskega člana. Mačji šef! Poziral mi je pretekli vikend.

Ptičja hišica z dodatkom

2011-08-05T16:55:00.002+02:00

Moj "mali" bratec mi je pred nekaj meseci podaril ptičjo hišico, ki jo je sprojektiral in naredil čisto sam (z nekaj očijeve pomoči pri zaključnih delih) kot darilo za moj rojstni dan.

Hišica je bila še posebno aktualna v deževnih dneh - v njej so vrabčki ždeli, dokler se jim je dalo.

Tudi, če je prazna, me v teh poletnih mesecih razveseli vsakič, ko pridem domov. Poleg tega, da mi zelo veliko pomeni, so ptice okrog nje zasadile pravi sončnični vrtiček :)

Prva sončnica naju je s svojim na široko odprtim cvetom pozdravila, ko sva se vrnila z dopusta. Zdaj jih cveti sedem. Obetajo se nove, še večje in višje. In res so mi všeč.

Do nadaljnega je košnja na najinem travniku prepovedana :)

Obožujem tole ptičjo hiško.

In svojega brata, ki mi zna narediti tako veselje :)

Joj kako obožujem pomlad...

2011-05-22T18:49:00.005+02:00

Ja zato, ker se začnejo ti lepi dnevi... Topli, barviti, sončni...

Briga me za kihanje... Jst mam rožice rada!

Ja... Bjutifl...

Posnetki so narejeni v Idriji z mojim HTC-jem. Sobota je bila rezervirana za pavzo - fizično in psihično. Danes pa je spet akcija. Delo za faks in fitnes zvečer. Trenutno sestavljam radijsko reportažo o reliju Saturnus :))) To bo še zanimivo ja... :)))

Zdaj pa grem naprej delat, drugače danes sploh ne bom šla spat :) Moram še vse zmontirat... Ajajaj, meni vedno uspe, da si vse nabijem na zadnje minute - v tem sem pa najboljša!

Obisk pri kosmatinkah

2011-05-22T18:17:00.007+02:00

V petek sem morala po zdravila za alergijo v Grosuplje. Pa sem šla še moje lubice počohat. Ko jih vidim, se jih kar ne morem nagledati. Pa objemam in čoham, da sem cela od dlak, ampak mi je res vseeno... Tako so fajn. Karakterno še vedno enake, mogoče malo manj igrive, drugače sem pa vesela, da so ok. Lepe so. Ful. Moje punce...

Risa in Kimi na oknu

Kimi

Navihana in krasna Meti

Njihova mehka dlakca... Tiste simpatične brke, navihano brundanje, tiste kjut šapice... Love & miss them sooooooo much!

Potenje, rally in bowling

2011-05-20T17:17:00.000+02:00

Ja, pa se je spet obrnilo okrog "par" dni in ko se tako hitro obrnejo, se običajno ravno v teh parih dneh dogaja največ. Se je, res. Sama sebe srečujem okrog :)

Prejšnji četrtek sem imela celo dan dopusta. Namenjen je bil domačim montažam (v spalnici imava zaseben bazen ;), v kuhinji pa visi moja slika - ki zaradi optičnega efekta dobesedno visi, ne sprašujte!), delu za faks, predavanju, ki je bilo bolj montiranje, vmes je pa padel še en fitnes! Jupi.

Tale fitnes ja. Resno sem zastavila in se rezultati tudi že kar poznajo. Ne sicer taki, da bi bili vidnina zunaj, kaj šele od daleč, važno da zanje vem jaz :) Zdaj hodim tja tretji teden in vsak dan oz. vsako jutro. Vzamem si dan počitka, ko ne delam nič, če pa ne grem na fitnes npr. čez vikend, grem pa tečt ali kaj podobnega. Pa še na prehrano malo pazim, pa gre. Počutje je boljše, to je pa tudi najvažneje.

Vmes je bilo tudi kar nekaj predavanj. In celo dve predavanji, ki sem jih zamudila oz. izpustila. To se mi še nikoli ni zgodilo, ker imam vedno vse natančno napisano, kdaj je kaj, tega predmeta pa v svojem koledarju sploh nisem imela označenega. Zdaj sem pa tam... Bo treba narest kup izdelkov, jaz pa ne vem niti tega, za kaj pri predmetu gre. Tu računam na rahlo pomoč sošolcev, na srečo so vsi zelo fajn in ne dvomim, da mi bodo pomagali prižgati žarnico nad bučo.

Pretekli vikend je bil rally Saturnus in res mi je bil všeč. Stožice so uspele in je kljub vstopnini prišlo veliko ljudi, zasavski del je bil tudi krasen, ker je bil popolnoma sončen, nedelja pa je bila tudi zanimiva, ker je dež malo premešal vrstni red in poskrbel za grizenje nohtov. Bilo je pa zabavno. Predvsem to. In ni mi bilo dolgčas. Že zaradi črno-oranžnega DS3R ne, ki sva ga vozila :) Aj lajk, ne bi ga pa imela, ker je zame premalo prostora in ker je vožnja z njim kar utrujajoča.

Aja, pa zdej sm še hujša Pechova fenica :) Tudi, če bi Škodo vozil Alex in ne Italijan, bi navijala za Pecha. Ta te enostavno prevzame samo zato, ker je, kakršen je in ker pelje, kot pelje. Ni zastonj nabil Loeba takrat :)))

Ta teden je bil začetek spet v znamenju švic-poso-fax-kuća, v sredo sem imela pa rojstni dan. No ok, s teto smo praznovali mojega in bratovega še za nazaj. Smo šli v šoping, na kosilo in bowlat. Oči nas je namahal v prvih dveh igrah, Miha je pa nas vse in še njega v zadnji :) So se mu risali Xi na ekranu, da smo se ostali kar malo zamislili nad sabo :)))

No, ta vikend bo tudi pester. Tokrat predvsem zaradi vsega dela, ki sem si ga nabasala na kup v zvezi s faksom. Ampak, bomo že. Že tako rinemo kot buldožerji, bomo pa še to...

M.

Lazy

2011-05-11T06:30:00.001+02:00

Včeraj je bil tako naporen dan, da mi na kraj pameti ni padlo, da bi šla pisat še blog zvečer.

Zjutraj sem bila spet na fitnesu in bila kar pridna. V službi je bila norišnica in v stilu 'tudi če se še tako trudiš, da bi vse štimalo, se zagotovo najde ena malenkost, zaradi katere tvoj trud izgleda čisto brez pomena'. Tako je bil sicer produktiven dan, ampak swm komaj čakala, da grem. Žal še ne domov.

Čakal me je faks in prve ure angleščine za novinarje 2. Presenetljivo mi je bila ura oz. so mi bile 4 ure zanimive. Letos imam to srečo, da so sošolci zares face in ure prej minejo. Ker smo izredni, gremo pa še s temo tako hitro naprej, da tako ali tako ne more biti ravno dolgčas, saj tako ali tako vse štiri ure samo liste obračaš. Mislim, da smo prišli do kake 50. strani.

Ko sva prišla domov, je bilo treba na hitro nekaj dat vase, potem sva se šla pa premigat na svež zrak s sprehodom. Ene 4 km sva prehodila. Ravno toliko, da sva prišla potem domov prijetno utrujena in sva pred samo videla samo še posteljo. No ok, prej je bilo treba obvezno še malo potipkat po Gregorjevi novi pridobitvi - zdaj imava pri hiši dva ista HTCja. Bom morala nekaj gor naliat na svojega, da ju bova takoj ločila, drigače se zna zgoditi, da bova čez dan drug drugemu smetila po FBju :)

Aja, zakaj mam cajt pisat - na fitnesu sem in na kolesu običajno ni kaj počet. Tempo je kar ok, MTV imam na ušesih precej na glas, ura je pa 6:23 in ravno 23 minut že kolesarim. Grem na uteži zdaj. No, evo, kako prav pridejo takele stvari, da se zamotiš in prej mine.

Pa pejmo...

Aja, zakaj lazy. Ravnp ta komad je prej Bruno pel na MTVju, pa je bil precej v kontekstu. Ker sem spet malo manj spala, se mi ne da kaj prav dosti. Ampak na srečo me cilj še vedno dovolj motivira.

U, Adele je, to pa še počakam :) Love her so much.

Ni kej rečt

2011-05-09T20:25:00.003+02:00

Danes pa nimam prav nič posebnega za napisat. Sicer je res dan Ljubljane, ampak mi nekako ne pomeni toliko, da bi zaradi tega skakala do stropa. Čestitke Ljubljana :) Lepa si in lepa ostani.

Dan je bil povprečen, ampak zato kar lep. Raje imam take povprečne dneve, kot kaj bolj v minus usmerjenega.

Zjutraj sem bila na fitnesu in naredila en udaren trening za roke. Je bilo pa lepo, ko mi je vzhajajoči sonček svetil v obraz med ogrevanjem na kolesu. Pa eni so se danes noro jezili, ker so čakali pred vrati 5 minut, da jim je dečko prišel odklenit. Ja no... Vsaka minuta ti je pomembna, če moraš biti kmalu v službi.

Med glavnim odmorom sem šla spet na grad na sprehod. Tokrat sem naredila malo večji krog in je bilo lepo - 4 km. Žal pa nisem imela časa za branje na sončku, zato sem za kratek čas samo poslušala tisto tišino s ptičjim petjem in šelestenjem listavcov okrog mene. Pa je bil svet spet lepši.

Nazaj grede sem pa videla toliko avtomobilov, kot jih na gradu sploh še nikoli nisem. CMDji, mečke z zastavicami, vsi audiji ljubljane so bili gor, bentliji, jaguarji... Če bi se kdo spravil krast ta pleh, se mu vsaj ne bi bilo treba truditi z iskanjem, je bilo vse na kupu. Pa jasno, po pločnikih itd.

Po službi sva šla kar domov, on je šel tečt, jaz pa čorim. Ker mi paše in ker bo naslednje dni toliko dela in obveznosti, da si lahko malo privoščim.

Pozitiva

2011-05-08T21:32:00.004+02:00

Ta je vedno fajn. Danes se me kar drži. Ko gledam naprej v prihodnost in svoje načrte, imam po dolgem času občutek, da bo še vse ok, da bo šlo.

Danes je bil dan umirjen. Ker sem imela dan za počitek, se, razen obešanja perila, nisem nič kaj posebno aktivirala. Bolj je šlo za urejanje misli, predalčkanje načrtov, umirjeno nedeljo. Gregor je šel na kolo, me je za moment zagrabilo, da bi šla z njim, pa sem to raje preskočila. Sem si pa roke vseeno zamazala s šmirom, ker sam ni vedel, kako bi rešil problem z zataknjeno ketno na kolesu. Je prišla žena in zrihtala. Kaj čmo. To imam po očetu :)

Sva bila še pri mojih in ob odličnem štrudlu moje mami gledala en iz naftalina potegnjen Top Gear na A-ju. Pa je bil fajn - za nasmejat, kot vedno.

Pri "naši hiši" tako ali tako ni dneva brez barve avtomobilizma :) Danes je skuhal zares odlično kosilo. No, ampak pred tem smo poslušali wrc radio (ob "nežnih" zvokih macove tipkovnice v stilu trRrrrRrRrRrRRRRRrrRRrrrRrrr, ker je sproti pisal za Novice), ob kuhanju je pa gledal direkten prenos z brzinca :) Tisti Top Gear na koncu, ki ga je gledal oče, je bil tako samo za zaključek dneva. Če že mi nismo šli tja, so avtomobili prišli v naše dnevne sobe :)))

Takle mamo. Občasno je res malo gužva z vsem, ampak se nimam kaj pritoževat, itak da je fajn. Vedno izvem vse pred vsemi. Me pa itak tako dobro pozna, da zna zabremzat preden bi prišlo do "ouverdouza" :D

Dan na svežem luftu

2011-05-07T21:11:00.002+02:00

Taki so tako ali tako večinoma vsi v Idriji, razen če ni ravno slabo vreme zunaj.

Branje, čvekanje in dobrote na terasi so vedno prava tehnika za sproščanje. V kombinaciji s sprehodom do vode, čohanjem mačice in predelovanjem svežega zraka se naredi krasen dan za odklop vseh misli.

Danes mi pa tudi sicer ni bilo treba tako močno odklapljat, ker se mi je že dan začel zelo lepo. Zjutraj sem sicer imela neke namene, da bi se spet odpravila na fitnes, ampak sem se namesto tega ob sedmih zjutraj raje obrnila okrog in zaspala še za tri ure. Ko sem vstala, je padla pobuda za tek, pa sva šla.

Vreme je bilo primerno. Sicer je vroče žgalo, ampak ni bilo preveč moteče, ker je tudi rahlo pihljalo. Vse se je poklopilo in čeprav je bil to moj letošnji četrti tek, je šlo brez večjih težav. Tako sem pretekla kar celih 5 kilometrov brez enega samega postanka. To je zame tak dosežek, da se mi je smejalo še kar dolgo in ob misli na to, se mi še vedno malo :) Moj čas pa baje tudi ni bil tako slab. 5 km sem pretekla v 30:23 minutah. V glavnem, imam razlog za veselje in sem vesela, da sem šla. Sem pa aktivna zdaj od srede naprej vsak dan in imam jutri dan za odmor. Da se ne pokvarim :))))

V glavnem... Preostanek dneva po teku je bil tudi namenjen regeneraciji - telesa in glave :)

Nekako v tem stilu, kot ga je dobro prikazala Lili...

Uizi...

Kar težko verjamem, da je končno večer

2011-05-06T21:07:00.006+02:00

Itak sem bila ob šestih zjutraj že spet na fitnesu in sem se po njem počutila krasno, itak je bilo naporno v službi (na srečo vseeno ne toliko, kot ostale dni v tem tednu), sem si vseeno dan polepšala še s sprehodom do gradu. Krasno je bilo. Šla sem do gor, se usedla na ploščadi na klopco, brala in grizla korenje in jabolka in pila vodo. Naj vas ne zavede, to vse samo zato, da sem šla lahko potem v pekarno po en sirov burek :))) Res je, da ga nisem hotela in res je, da mi je zelo krulilo v želodcu, preden sem se odpravljala na faks, ampak dejstvo je, da sem ga vseeno pojedla. Kriva. Priznam. Kriminal...

Ampak je bilo pa na gradu lepo. Odmor za malico lahko dela čudeže pri počutju. Resnično. Evo, ena slikca.

Zeleno, ki te ljubim zeleno...

Ahja... Tega lepega je bilo žal prehitro konec. Je bilo treba spet delat. Potem pa odšibat na faks.

Nekaj čisto zase ja... Res so prvoligaši! Tega pa niti razumeti nočem, tako mi je zoprno... Ves teden nismo imeli ničesar drugega. Plačujemo za ta izredni študij, da bi nam lahko dali narediti spominske plošče, potem nam pa predavanja nabijejo v petek zvečer. In ja, bila so prej ob sobotah dopoldne. ne da sem razvajena, ampak po napornem tednu bi pač bilo ok it enostavno po službi domov. In vikend porabiti za tisto, česar med tednom ne moreš narediti. Mah... Ni fer. Res ne. Pa ok, je vsaj tema dokaj zanimiva. Ampak vseeno... Težko je slediti, ko samo še čakaš, da greš domov in se končno malo umiriš. Sploh po tem tednu. bil je za en dan krajši, občutek pa kot da bi stlačili vanj cel mesec.

Zdaj pa skodelico čaja v roke in film pogledat.

Jes jes...

Sporočilo današnjega dne

2011-05-05T20:24:00.003+02:00

You made it like that... So...

just suck it up already

(Vir: Gorenje)

Ja... Prekrasen dan je bil. Res. :S

Zjutraj je bilo krasno, na fitnesu sem veliko naredila in se počutila super. No, potem se je pa ta krasota nehala. Itak. Bolj ko si optimističen, bolj te kasneje povozi. Ampak ja... To je pač moje življenje, sama sem si ga naredila takega, sama si ga takega ustvarjam iz dneva v dan in v bistvu bi mogla zavezat in bit tiho. No... Bomo pod preprogo pometl, se pokameleoniziral, adaptiral... Kot običajno. Da bo šlo skoz.

Spet na fitnesu :D

2011-05-04T21:52:00.006+02:00

Danes sem pa vseeno lahko vsaj čisto malo ponosna nase, če sicer nikoli nisem...

Imam namreč nek čuden sindrom, da postanem blazno razdražena, slabe volje, čudna, zoprna, v glavnem "ne za na vile, ne za na grablje", če nekaj časa nič ne migam. Že nekaj časa nisem bila na fitnesu. Tek se mi nikoli ne obrestuje za dobrega, za kolo potrebujem pa vsaj dve uri in lepo vreme in tako potem moja aktivnost postane gniloba, da je ni večje. Saj hodim v službi do printerja v zgornji štuk, ker mi je moj crknil, in raznašam papirje naokrog, ampak to niti slučajno ni podobno kaki aktivnosti. Potem pa pade še kak piškot (ali šest) in se počutim kot na obalo nasedel kit. Veliko jih misli v tem stilu - škoda športati notri, če je zunaj tako lepo. Zame se pač najbolje obnese to. Najdlje vztrajam, najlažje se motiviram. Pač mi ustreza. Zunanje aktivnosti bodo poglavitno pač le dopolnjevale.

Danes "naj bi" zjutraj vstala za fitnes pred službo. Ampak (jasno, vedno je nekje ta žleht beseda), spala sem "baje" 4 ure. Ta baje ej tu zato, ker zelo dolgo sploh nisem zaspala, ker sem se vmes vsaj štirikrat zbudila in posledično sem ob petih zjutraj enostavno utišala Adele in se obrnila okrog. Jasno, kaj pa drugega. Saj nisem bila sposobna kovtra gor povlečt, čeprav me je zeblo, kako bom potem vstala in rešila svet. No go. Spljoh. Je fitnes pač počakal na popoldan.

In me dočakal. Bilo je fajn. Sploh z Adele na ušesih. Še najboljši je občutek, da sem spet v akciji. Takoj sem si bila malo bolj všeč, ko sem se po tušu prešetala mimo ogledala. Ni sicer niti malo podobno moji kondiciji, ki sem jo s skoraj vsakodnevnim miganjem nabrala nazadnje, ampak treba je začeti in tudi do tja še pridemo ane. Mogoče celo malo prej, kot nazadnje.

No v glavnem, da se ne bom ves čas samo oštevala, danes sem naredila veliko in si zaslužim en plus v redovalnico! :)

Jutri pa spet. Zato grem pa zdaj spat, da ne bom zjutraj spet tako grobo Adele zaprla ust.

Še preden se je uscalo

2011-05-03T21:55:00.002+02:00

...sva uspela pobegniti. Testno Subaru Trezio sva odpeljala na obalo. Roko na srce, na tem avtu mi je pa všeč samo znak. Ok, malo mogoče tudi oblika, to je pa tudi vse. Predpotopen avto - vsaj kar se notranjosti tiče. Počutje po vožnji na daljši relaciji je nekako na ravni vreče krompirja. Voznik, ki se sicer lahko vso pot drži volana na svojem, po višini nastavljivem, sedežu jasno tega ne občuti v taki meri, sovoznik, še zlasti kak višji primerek, pa zato za oba skupaj. Mah, še en kup pripomb imam, ampak nima veze, bodo vse to že Siolovi fantje lepo popisali.

Šla, oz. kar ušla sva na obalo. Ko sva prišla iz službe, je namreč še sijalo vroče sonce, potem se je pa kar naenkrat grozeče stemnilo. Hitro sva popokala stvari in šla. Na obali je bilo toplo do zahoda in tudi kasneje ni bilo prav hladno. Malo sva posedela v Izoli in potem prehodila 6 km ob res barvitih pizorih.

V službi je bil dan res ubijalski. Mislim, da bom ponoči sanjala današnje opravljeno delo. Zato je še toliko bolj pasal ta krajši odklop. Saj ne, da nimava drugega dela, ampak danes popoldne kaj drugega niti slučajno ne bi prišlo v poštev.

Taka je ja...

Tako je kratka, ampak je krasna, dosegljiva in polna kotičkov s svojimi zgodbami. Sprosti, potolaži in pogreje. Letos upam da še večkrat. Fajn tale naša obala.

Prvomajski oddih

2011-05-02T22:30:00.006+02:00

Prazniki so res minili prehitro. Pa tudi sicer čas mineva prehitro. Nimam pojma, kam gre. Kar malo po svoje. Na trenutke se mi zdi, da življenje enostavno beži mimo. Leta kar letijo. Še sreča, da sem pa tja nastajajo lepi spomini.

Me veseli, da so bili pretekli prazniki taki, da si jih je res vredno zapomniti. Brez tega bi se težko dihalo.

Nekaj, kar po dolgi zimi ogreje srce

2011-02-08T22:31:00.013+01:00

Po dolgem času se je otoplilo. Pretekli vikend je bil pravi napovednik za pomlad. Če bo 90% dni takih, podpišem, da nad dežjem in snegom nikoli več ne bom jamrala :) Prvič se je zgodilo, da mi tazadnja ni primrznila, ko sem se usedla v avto. In prvič letos se je zgodilo, da me je sonce zares pogrelo. Taki "prvič letos" so tako težko pričakovani in tako zelo zelo zelo rada jih imam, da se mi je celo soboto smejalo.

Vikend je bil res krasen. Soboto sva izkoristila za obisk v Idriji. Smo šli na daljši sprehod nekoliko nižje ob Idrijci. Pogumni trije so šli v v skalo izklesano taverno z več prostori, moja malenkost je pa se ji je uspela približati le na kakih 5 metrov, ker z višino in robovi ne gojim kakih posebnih ljubečih odnosov.

Taverna je v skali nad vodo, ki je vidna na fotki.

Je bilo pa lepo. Tak potencialen plac za namakanje ob zelo vročih poletnih dneh.

Na peščeni plaži.

Nekje je še malo snega in ledu. Najlepši so prizori, kjer se led drži vejic nad potoki. Malo sem se igrala s telefonom. Ok no, veliko.

Led nad potočkom.

Ko smo prišli nazaj, smo šli še z razposajeno kozo naokrog. Zmešana Lili se je ves čas delala blazno pogumno.

Lili pazi, da ne bo batin :)

In ko gre v tem letnem času sonce dol, se na "dvorišču" prikažejo taki prizori.

Barve z neba so se razlile po Idrijci

Ja... Obiski na Travniku te nikoli ne pustijo hladnega. Od vsakega odneseš lep vtis več in vsakič čas prehitro mine.

Tako je bilo tudi naslednji dan na obali. Spet krasno sonce. Gneča je bila sicer temu primerna, ampak kdo bi jim zameril, saj so vsi tam iz istega razloga - po dolgem sivem obdobju je treba napast oči na tistem, kar nas polni.

Martinčkanje v Izoli in prva uporaba sončnih očal letos!

Še dobro, da je morje rahlo nagnjeno, da se je jadrnica sploh kam premaknila v tem hudem vetru :D

Številni odtenki modre prav pomirjajo

Pa kako ne vidite galeba na kolu nooo :)

Še čisto malo, pa bodo ljudje na pomolih in okrog njih v kopalkah

Ljubim morje, ljubim sonce

Sonček v centru pozornosti, ah zakaj pa ne!

Prizori na obali so si iz leta v leto večinoma podobni. Drugačne so okoliščine, drugačne so zgodbe, ki jih nosiš s seboj in drugače jih vidiš. Pomenijo ti kaj drugega, povejo ti še kaj več, dajo ti misliti in te obarvajo in ogrejejo na drugačen način. Važno pa je, da ti prizori pridejo skozi naše oči v našo zbirko vtisov. Ker ne glede na to, kaj se zgodi, dogaja, kaj je bilo in kaj bo, tega ti nikoli nihče ne more vzeti. In lahko te ogrejejo tudi takrat, ko imaš pred seboj postavljen visok mrzel siv zid. Zato štejejo in zato so pomembni in zato obisk lokacije, kraja, ki ti je pri srcu, nikoli ni brezveze!

M.

Pa je že februar...

2011-02-06T21:15:00.004+01:00

Od zadnjega pisanja je minila cela večnost. Sicer je pa tako ali tako vedno tako na tem blogu. Prej sem še kar redno pisala (recimo no), v tem, nekem novem obdobju, pa nekako nimam energije, volje, časa... raje stvari komu povem, tudi če vsakemu posebaj desetkrat, kot da mi jih deset reče "Ja, vem, sem prebral...". Pa saj blogi so fajn zadeve. Ampak treba jih je vzdrževat, negovat. Pred fejsbukom je bila to super stvar. Zdaj pa tiste, ki bi jih želel o tem, kaj se s tabo dogaja, obveščati, tako ali tako obveščaš prek FB-ja. Ničkolikokrat se je že zgodilo, da sem napisala na blog, da se imam lepo, pa sem jih takoj "slišala" od tistih, ki so se imeli nekoliko slabše - mogoče celo po moji krivdi oz. po krivdi obeh strani - pa imaš potem slabo vest, ker, ja, itak se ti nimaš pravice kdaj imeti fajn, če druga stran zaradi tebe trpi. Sicer vem, da se ne bi smela ozirati na take pripombe, ampak tako je, če ti ni vseeno, se ti tudi to usede v srce...

Danes je svet očitno narejen tako, da si normalen samo, če mičkeno jamraš, pa spet ne preveč, da ljudem ne greš na živce in obvezen odgovor na retorično vprašanje "Kako si?" je "Dobro." ali "Še kar." ali pa "Bo.". Boh ne dej za "Odlično" ali "Katastrofalno." To namreč sogovornika že obremenjuje. Prvi odgovor zato, ker pomeni, da se hvališ in nimaš pravice, ker se drugi nimajo tako fajn in si zato že prevzeten, drugi odgovor pa zato, ker ima potem sogovornik občutek, da se mora začeti ukvarjati s tem, zakaj se imaš tako slabo, pa tega niti slučajno noče. V glavnem, odgovoriti je treba, kot sem že omenila, da ne zadane koga infarkt in da slučajno ne bi med ljudmi obstajalo kaj več, kot neko blesavo površinsko zanimanje.

V glavnem... Tega, da se imaš na momente lepo, takrat ne smeš omenjati, ker je to narobe. Ker odstopaš od povprečja. Ker je... Čudno. No, meni se jamrat ne da. Sploh ne tukaj na blogu. Včasih sem to počela, ker mi je bil blog kot nekakšen ventil, zdaj pa me tisti posti zadanejo direktno tja, kamor ne spustim ničesar več namenoma. Zabolijo in jih ne pozabim in jih ne želim prebirati. Res je, da občasno bolijo tudi objave, ki so bile pozitivne, ampak te se lažje preživi.

Ja, življenje ni perfektno. Še vedno imam svoja sranja nad glavo, bingljajo mi pred nosom vsak dan in za sabo vlečem kupe zgodovine, ki mi onemogoča normalno življenje ob normalnih dneh, ampak to je pač življenje. Spopadam se s tem vsak dan, tako kot se vsak dan s svojimi izzivi spopada vsak osebek pod tem soncem. Taki smo. In ker je dnevu dovolj lastna teža, mi na kraj pameti ne pride, da bi pisala ob dnevih, ko sem totalno v riti, ker sem pač taka, da za sabo stvari vedno preberem milijonkrat, kar pomeni, da kaj potem izgleda še huje, kot je res.

Bom nehala z nakladanjem.

Upam pač, da bom občasno še kaj spisala tukaj gor. Nenazadnje imam nekaj stvari za objavit, ker mi jih ni uspelo spraviti kam drugam. Ampak to bo prišlo še kdaj drugič na vrsto. Kmalu bom pa napopala v novejši post nekaj slikic tega vikenda, ki je bil LEP!

Novim zmagam naproti ane...

M.

Kaj naredite, če vozite za nekom, ki zares nevarno vijuga po cesti?

2010-12-04T21:25:00.007+01:00

Že nekaj časa je od mojega zadnjega pisanja. Tokrat imam za to vsaj zares dober razlog. Mogoče bo komu prišlo prav.

Po lepem dnevu sva se vračala iz Idrije. Na stari cesti od Logatca proti Vrhniki sva pripeljala do belega clia, ki je vozil, kot bi se na Vranskem učil vožnje med stožci. S to razliko, da se je, namesto stožcem, umikal nasproti vozečim avtomobilom in poskušal ne peljati po snežni bankini ob robu ceste. Nekajkrat je bil zares blizu trku, saj je s težavo tudi držal varnostno razdaljo za vozilom pred seboj. In ker sem, kakršna sem in ker vožnjo pod vplivom česarkoli zelo preziram, sem se na Vrhniki odločila poklicati 113. Ura - 20:20.

"Policija prosim."
"Dober dan, Metka pri telefonu. Kličem z Vrhnike, kjer že od Logatca vozim za nevarnim voznikom. Vso pot že vijuga po cesti in nekajkrat se je za las izognil nesreči."
"Imate registrsko številko?"
"Ja, LJ ** ***."
"Kje je to?"
"Trenutno se pelje skozi center Vrhnike."
"Po stari cesti?"
"Ja. V smeri proti Ljubljani."
"V redu, najlepša hvala za klic."
"NP, nasvidenje."

Se peljeva naprej. Super, voznik na srečo NE zapelje na avtocesto. Tudi danes je konkretna megla. Kocine mi gredo pokonci, ko se mi v mislih prikažejo slike nesreče na dolenjski avtocesti pred nekaj dnevi. In ne, ne bi še ene!
Uau, uspel je ustaviti na semaforju - že celo dvakrat.

Z GrP-jem se pogovarjava. Oba naju zelo zanima, kaj v takem primeru stori policija. Pošljejo koga? Ne naredijo ničesar?
V tistem avto ustavi ob robu ceste - malo pred odcepom, kjer bi šla midva domov. Vidim, da v njem sedi voznica in se pogovarja po telefonu. Jaz ne bi bila jaz, če GrP-ju ne bi naročila naj ustavi in počaka. Poklicna deformacija tudi njega zvije. Jasno ga zanima ali policija pride ali ne. In na odcepu ob robu ceste čakava. Policije še ni.

Clio po nekaj minutah pripelje mimo. Ne. Pri taki stvari, če imaš nekaj časa, ne zaviješ na odcepu, ki vodi do tvojega doma! Ne bi spala, ker mi ne bi bilo prav. Definitivno greva za njim. Situacija kar sama kliče po nesrečnem razpletu!

S težavo zapelje skozi dve krožišči. Zaradi počasne vožnje je nestrpen tudi voznik za njo, ki ubere drugo pot. Midva pa ne, vztrajava. Voznica nekajkrat zapelje na nasprotni vozni pas, tako kot že nekajkrat prej. Na ovinku skoraj vsakič, nato še nekajkrat tudi na ravnini. Ker nismo v naselju, pospeši. Čez omejitev. GrP se zaveda, da to ne bo ok in ji sledi na varni razdalji.

In takrat se zgodi. Nasproti pripelje še en avto, voznica pa je na njegovem pasu. Sunkovito odvije nazaj na svoj pas. Zapelje na sneg, zaradi česar je v naslednjem trenutku že na visoki ograji, ki ta del ceste ločuje od kolesarske steze (z očitnim namenom), obrne jo na streho, avto se še nekajkrat zavrti in obstane.

In spet jaz ne bi bila jaz... Že ob prevračanju sem vrtela 113. Ura je bila 20:38. Sporočim vse, kar moram in dodam še, naj čimprej pošljejo nekoga. Ker GrP ustavi, vklopim vse smernike in letim do avta. Sprašujem, če je vse ok. Nič. Poizkusim odpreti vrata, pa so zaklenjena na obeh straneh. Trkam po šipi in končno slišim nenavadno umirjen glas, ki mi zatrjuje, da je vse v redu.

TETA, NE NI!!!! ŠE ZDALEČ NI VSE V REDU!!! TO NI V REDU!!!

Gospa prileze do zadnje šipe prtljažnika, ki je tako ali tako pri prevračanju odletela iz avta. V potlačenem cliu je to njena edina možnost za izhod. Potegnem ven leseno pručko (wtf?), dve gumi v vreči (očitno je ravno menjala) in zadnjo polico in končno zagledam zmedeno gospo. Sprašujem jo, če je ok, primem jo pod roko in ji pomagam ven. Pogledam, če je poškodovana in če je vse na svojem mestu. Aleluja. Cela je!

Takrat je prišlo še nekaj voznikov, ki so spraševali, če potrebujemo pomoč. Avto smo uspeli toliko zavrteti in umakniti z enega pasu, da so avtomobili lahko šli mimo po drugem. Čakali smo.

Ona... "Vse je v redu. Sej ni nč tazga. Sej zdej lahko gremo. Hvala."

Obnašanje na nivoju ja. Vinjena, vendar bi jo verjetno zavohala, pa je nisem. Pod vplivom nečesa vsekakor. Govori o tem, da ne vidi dobro, ker je brez očal in se mi na nek način opravičuje. Pa spet nekaj o tem, kako je vse ok. Pa potem o tem, kako so jo vsi okupirali in kako jo napadajo po telefonu. Na voznikovi šipi je pristalo nekaj škatlic tablet. Kdo ve... Žal mi je zanjo. Da se je sposobna odločiti in voziti v stanju, v kakršnem je. Povedala sem ji, da sva ji sledila zaradi načina vožnje. Da bi morala prej, ko se je ustavila za pogovor, dejansko ustaviti in ne peljati več naprej in se to ne bi zgodilo. Povem ji, da bi lahko bilo z njo kaj hujšega, da bi lahko nastradal še kdo. Ne vem točno, kaj vse sem ji rekla. Gledala me je nazaj, bila nekaj časa tiho, nato pa izustila, da je tudi njej žal in da ve, da ni bilo ok. Pogovor sem zaključila z "Res škoda. Tega vam ne bi bilo treba." V daljavi, iz ljubljanske smeri, so se že videle policijske luči. 20:45.

Policista sta le prišla. Šla sem do njiju in povedala, da sem jih jaz klicala. Drugi mu je pomignil proti meni, sam pa stopil do gospe, ki smo jo ponalepkali kot voznico. Začel je z ustaljenimi postopki - pihanje itd.
Policistu, ki je prišel do mene, sem rekla, da bi lahko takoj nekoga poslali in se to ne bi zgodilo. Pojasnil nama je, da sta z ljubljanske prometne in da so ju poslali takoj, ko sem prvič poklicala. Bila sta že na poti, ko so jima sporočili, da je šel avto na steho. GrP mu je rekel, da je mislil, da bodo poslali nekoga z Vrhnike, glede na to, da smo bili tam. Prijazni policist se je nasmehnil in pojasnil, da so oni zadolženi za celotno relacijo Ljubljana - Unec. Uh... That's EJ LOT!
Policist me je prosil za dokument, podala sem izjavo, podpisala in na željo policista pustila kontakt. Enako je naredil GrP. Pogledala sem okupirano gospo in sva šla. Odločena, da o tem ne bova tiho in vesela, da sva šla za njo.

Epilog po moje...

Bi razplet sploh lahko bil drugačen? Mhm, lahko. Verzij bi lahko bilo več. Če bi čelno trčila v nasproti vozeče se vozilo! V katerem bi po možnosti bilo več ljudi, mogoče celo otroci. Raje ne pomislim!!! Če bi šla prej na avtocesto. Če bi se zgodilo kaj podobnega, pa bi se njej kaj naredilo in nikogar ne bi bilo, ki bi to videl. Lahko bi zavila domov, parkirala, nič se ne bi zgodilo in bi naslednjič spet vozila kot tempirana bomba. Nič od tega mi ni všeč. Niti najmanj. Lahko bi pa poslali nekoga z Vrhnike, dobili bi nas na semaforju, ustavili bi jo in kaznovali. Mogoče bi bilo dovolj za streznjenje. Ampak... Mogoče pa ne. Mogoče se res vse na tem svetu zgodi z namenom. Mogoče je bila pa to edina pot, da jo strezni. Verjamem, da se ji bo življenje zelo zakompliciralo. In po videnem in pri mojem šestem čutu tudi verjamem, da ravno tega trenutno niti slučajno ne potrebuje. Ampak mogoče je to streznitev. In mogoče kako rešeno življenje. In mogoče tega ne bo več naredila.

Sem že vozila hitro, sem dinamična voznica in ljubim vožnjo! Pa sem bila za lovljenje minut v službo tudi že kaznovana. Imam že 8 pik, morala bi jih imeti 13, pa so me zadnjič izpustili z opozorilom, za kar lahko brez težav rečem, da je bilo veliko bolj vzgojno kot kazen, saj sem jim bila za to tako hvaležna, da zdaj zelo pazim, kako vozim!!! NIKOLI in RES NIKOLI pa ne pijem, če vozim! Sem že pihala 0.00, ko smo šle ob štirih zjutraj s kolegicami po preplesani noči domov, pa rada kaj spijem, čeprav v življenju še nisem bila pijana, ampak če vozim, ne pijem NIČ! In preziram voznike, ki to počnejo! Voznike, ki se usedejo za volan, nesposobni za vožnjo! In želim si, da bi ji vzeli izpit. Zaradi tega, kar sva danes videla preden se je obrnila! In zato sem klicala policijo, ker je takih ljudi na naših cestah preveč!

In kaj bi naredili drugi? Ne vem. Vem pa nekaj.

Prav je bilo, da sva poklicala policijo in prav je bilo, da sva ji sledila! In naslednjič, ko boste vi v podobni situaciji, upam, da boste naredili enako!

Lahko klic na številko 113 prepreči (usodno) nesrečo? <-- GrP je o dogodku povprašal policiste (Siol).

Parni Valjak v Izoli

2010-07-25T14:41:00.001+02:00

V zadnjem času spet nič ne pišem. Se preveč dogaja najbrž :) Med drugim se je zgodil tudi koncert Parnega Valjaka v Izoli - sobota, 24. 7.

Najprej malo narave. Namenjeno je bilo, da bo dan tako krasen. Zato moram s parimi slikami pokazati še to, kar je narava pripravila za ta večer.

Popoln lok mavrice in njene sence nad Izolo :)

In če si se v istem trenutku obrnil proti soncu, si lahko videl tole... Road to heaven :)

V San Simonu sva čakala na koncert. Sonce je bilo že nižje...

In oder pripravljen!

Koncert naj bi bil ob devetih. Kasneje sva izvedela, da bo ob pol desetih. Zavzela sva svoj prostor ob ogradi v prvi vrsti in čakala na začetek koncerta, kot vsi ostali, ki so se nabrali do te ure. Ljudi je bilo res veliko in prav vsi so bili neučakani.
Skupina bi morala imeti tonsko vajo že veliko prej, vendar so jim jo zagodle tehnične težave in so jo imeli šele veliko kasneje - ob našem prihodu na prostor. Trajalo je kar nekaj časa, po njej pa je sledil konkreten odmor. Znočilo se je. Začeli smo čutiti tudi prve kapljice dežja in vsi smo gledali proti grozečim oblakom in se spraševali, kaj bo prej - prihod skupine na oder ali dež. No, dežja ni bilo. Ko pa je Parni Valjak prišel na oder, so to storili tako udarno, da so na čakanje vsi pozabili in je množica dejansko znorela, jaz pa sem dobila kurjo polt. Aki pa v svoji beli opravi s srebrno vezenino na hrbtu in s klobukom, ki mu ga je kasneje celo odpihnilo med publiko, pa si ga je med komadom izprosil nazaj :) Ampak njegov glas, njegova energija, izraz, moč s katero poje in se poigrava, barva glasu in to, kako lahko dobesedno začutiš, kaj občuti, ko poje kak komad... Huh...

Na njihovem koncertu sem si želela biti že od dneva, ko sem Akija slišala v Portorožu in ga nisem mogla poslušati naprej. Končno se mi je želja uresničila. Gregor je kupil karte in zdaj sem bila samo meter stran od dogajanja na odru. Jasno... Kocine so bile večino večera pokonci.
Slišali smo nekaj njihovih najbolj znanih, najnovejšo in brez odmora (za odmor skupine je bobnar pripravil svojo točko) so fantje igralo do pol enih! Bilo je res neverjetno. Ljubavna, Zastave, Jesen u meni, Sve još miriše na nju, Ivana, Godine prolaze, Prokleta nedelja, U ljubav vjerujem, Dođi,... Sami taki komadi, na katere trzne vsak. Pogrešala sem edino kakšnega njegovega, z njegove samostojne plate, ampak ja, To je Aki Rahimovski, ne Parni Valjak. Pa vseeno, Akijev CD naju je spremljal nazaj grede, na poti do Vrhnike. Vse čakanje, celoten dogodek, dan... Izplačalo se je in to konkretno.

Dokaz, da sva bila v prvi vrsti, sem našla na strani Parnega Valjaka. Pa ga prilimam še sem. Upam, da ne bodo hudi, če si ta dokaz malo sposodim :) Za stricem s črnim fotičem sva midva - in moje roke, ki so fotkale s telefonom :)))

To je to... Če le lahko, si jih ob priliki le pojdite ogledat.

Naslednji koncert bo 4. 8. v Umagu na ATP stadionu Stella Maris.

Tek

2010-06-24T21:35:00.008+02:00

Ja, sem pridna. Oz. sva pridna. Že prej sva tekla na obroke, ampak nikoli tako redno, kot to počneva zdaj. Obvezno tečeva trikrat na teden - zdaj že pet tednov čisto redno. Na začetku, je običajno, ko sva začela, sam tekel naprej in se mi kasneje pridružil, zdaj pa večinoma kar teče z mano. Tečem po 13-tedenskemu programu teka za začetnike iz istoimenske knjige, ki mi je bila vedno všeč, saj je, kljub ameriški "napihnjenosti", ki veje iz določenih prispevkov v okvirčkih, zelo navdihujoča.

Na začetku je res vse izgledalo veliko preveč preprosto, ampak sem se vseeno držala napisanega. In ja, napredujem. Včasih bi sicer res vse preklela, kot recimo zadnjič na obali, ko sva tekla proti soncu in po asvaltu, ampak kdaj je pa vse tako popolno, da bi šla takoj še enkrat, tudi če gre za najtežji trening do tistega dneva. Saj se namatraš, ampak je občutek, ko se po opravljenem teku razteguješ, res super. Ko pa rezultat še čutiš, pa tako ali tako ni veliko argumentov na "proti" strani.

Pa migat je treba. Vsaj nekako.

In zakaj tek, zakaj sploh biti aktivni? Ne samo, da je najcenejša oblika aktivnosti in najbolj dostopna, ima še cel kup drugih plusov. V knjigi in drugih prispevkih je navedenih nešteto razlogov v plus tej vrsti vadbe:

ljudje s kondicijo so bolj zdravi in živijo dlje
verjetnost srčnega napada je veliko manjša, saj se v krvnih žilah aktivnih nabira manj plaka
redna aktivnost spodbuja k zdravemu načinu življenja tudi na drugih ravneh - prehrana, počitek...
telo proizvaja več endorfinov, ki so naravno sredstvo proti bolečinam
izboljšanje imunskega sistema
aktivnost zmanjšuje stres, saj telo hitreje presnavlja adrenalin, boljša je tudi regulacija le-tega v krvi
aktivnost pomaga ohranjati telesno težo
več aktivnosti pomeni več energije na dolgi rok
izboljšanje spanja
lepša koža in izgled na splošno, boljši mišični tonus, moč, izoblikovano telo
premagovanje depresivnega razpoloženja
boljša prekrvavitev možganov in izboljšanje koncentracije, spomina
boljša samopodoba
puncam izboljša menstruacijski ciklus
treniranje vztrajnosti
in še in še...

Nekaj povezav (poleg tiste zgornje s celo knjigo), na katerih lahko najdete zares veliko informacij o teku, literaturi, drugih oblikah vadbe, prehrani itd.

Kar pobrskat, kakšno knjigco v roke, pa bo hitro navdušilo tudi katerega od zasedEnih!

Zdej grem pa pod tuš, ker je že frej... Sva lih prisopihala nazaj :)

Kdaj sem pa jaz kaj dala na nogomet?!

2010-06-23T21:13:00.004+02:00

Ja nikoli. Verjetno prihaja to iz vzgoje, ker je moj oče igri nenaklonjen (pa jo je in prejšnjič in danes verjetno z zanimanjem gledal). Nogomet me res nikoli ni vlekel. Pa nič nimam proti, za pa res tudi bolj malo. Nikoli nisem bila vpletena v karkoli povezanega z nogometom. Sedem let treninga košarke se mi tako ali tako ne pozna nikjer, ker sem dobesedno težek center, pa še zelo leva po vrhu :))), ampak tudi tega nisem nikoli mogla gledati po tv-ju, niti spremljati dogajanja v domačih ali tujih ligah. Enostavno me ni zanimalo - pa sem pri košarki vsaj vedela za kaj gre. No, nogomet me je zato še toliko manj pritegnil. Sploh pa... Haloooo... Tiste dolge prešvicane čupe z obročem, štumfi do vratu, švic na lolekih, vse une jao jajmene face... Ja... Ne no... :)

Do danes. Evo... Podlegla! :)

Prejšnjo tekmo sem poslušala iz praznih štacun sredi centra in po vršanju in navdušenju vedela, da smo dali gol. Priznam, da se v tako manijo ni težko vživeti in tudi meni so šle takrat kocine pokonci in sem se malo bolj začela zanimati za žogobrc.

Danes je bilo pa še en malček drugače.

Že v službi je bilo ves čas v zraku čutiti napetost. Začele so se pobirati tudi stave - hvala jociju, da me je na koncu le dodal na listo. Ampak sem mogla gor prit in ga nekaj drugega vprašat, da se je spomnil, drugače sploh ne vem, če vejo, da spadam k isti firmi - varno izolirana v spodnjem štuku :))) no, kakorkoli že... Mislim, da bo pri stavah zmagala Sara, ki je napovedala tak rezultat (nehvaležno, ampak imela je prav) in bo dobila od vsakega po 1 EUR, kot je bila "vstopna" vsota :))) Če sem prav štela, nas je bilo okrog 18 :) Jaz sem napovedala 2:1 za naše, pa sem zadela samo polovico rezultata. Na žalost. Jaz bi raje videla, da bi zmagali naši. Res sem upala na najboljše in držala pesti. Iz službe sem pobegnila nekaj minut prej, z Gregorjem sva šla pa na Prešernov trg k znanemu lokalu na pločniku, kjer se je zbralo neverjetno veliko ljudi. Sramota, da na tisti oder, ki zdaj tam stoji že nekaj časa, niso mogli postaviti enega big screena - bi lahko združili dvoje: šport popoldne in tisto umetnost vseeno zvečer. No ja, pa vseeno je bilo super. Tako ali tako so imeli vsi lokali tv-je in ni šans, da ne bi mogel kje spremljati dogajanja na zeleni površini na ekranu. Množicam navijačev je bilo tokrat namenjeno Gospodarsko razstavišče, ampak tja nisem hotela. Prehuda gneča zame. Preveč norije. Uroš jo je šel pofotkat, se lahko sami prepričate na tej povezavi.

Danes sem na radiu zjutraj slišala, ko je nekdo izjavil, da je tako nervozen, kot pred svojim prvim seksom pred dvajsetimi leti. Hja... Ok... No, moja nervoza ni bila take vrste, sem pa bila, za novopečenega navijača, čisto dovolj podkurjena. Zelo težko mi je bilo gledati tekmo. Papirnata vrečka v roki je bila na koncu vse prej kot to. Tresla sem se in komentirala vsako res brezvezno potezo. Ja... Ko tahuj dec na domačem kavču in s pirom v roki!

Vesela sem za naše fante, da so prilezli, kamor so. Že to je veliko in velika sreča. Danes je nekdo komentiral, da nam ni šlo prav nič na roke. Iz napredovanja nas je namreč izključila žoga, s katero so Američani zatresli mrežo Alžircev. Ampak... če se prav spomnim, smo imeli srečo že z uvrstitvijo na svetovno prvenstvo. In naj spomnim vse tiste, ki se pritožujejo, da smo do danes vodili v naši C skupini. Tako pač je. Ne more vedno biti vse tako, kot želimo. jaz verjamem, da bomo čez štiri leta prišli še višje! Do takrat pa drgnjenje na novem štadionu!

In epilog?

a) Tekme niso zame. Prehuda živčna vojna in še všeč mi lahko postanejo...
b) Ko gre zares, vsi stopimo skupaj in navijamo za naše alias "v sili tudi hudič muhe žre"... Tako smo lahko videli tudi vse, ki so kontra nogometu, ker je to tako primitiven šport, kako navijajo pod pretvezo, da je to izgovor za pir v dobri družbi in lahko smo videli, kako so naši ljubi sosedje, s katerimi se tako veselo dajemo, navijali za nas! Nogomet (ali pač šport) združuje! Vsem, ki ga spremljajo je skupna vsaj ena stvar.
c) Handanovič, we love youuuuuuuuuuuu!!!!!!! :))))

Zanimivo je bilo. Predvsem vsi občutki. Ljudje smo res ena čudna zmes.

Poletje mi je zares najljubše

2010-06-22T12:55:00.002+02:00

Nikoli se ne morem odločiti, kateri letni čas mi je najbolj všeč in mi najbolj paše. Zagotovo to ni jesen. Jesen je zame vedno najhujše obdobje leta. Lani je bilo kar prijetno, ampak običajno je vedno obupno in grozno - verjetno zaradi prtljage, ki jo nosim s sabo iz mladoletnih let. V njej najdem lepo le naravo v vseh njenih barvah in kostanj, ki vedno prinese veselje, ali kak fajn družinski večer ob lupljenju vročih pečencev. No ja, tudi sprehodi v gozdovih so lepi, gob pa res nisem nabirala že desetletje.

Potem je tu zima. Smučanje in norčije s snegom so mi vedno bile všeč. In stiskanje pod odejo medtem ko zunaj brije veter in pada sneg, pa zimski sprehodi in škripanje snega pod podplati, tista neverjetna in čarobna tišina, ki jo naredi snežna odeja, narava pod dekco, oblike snežink, razigranost otrok in malo večjih otrok, ja, zimski avtomobilski izleti itd. Nič ne rečem, ima svoje čare.
Ampak če pa hodiš v šolo, delaš, karkoli od tega, ti gre na živce mraz, ki grize v kosti, na živce ti gre plundra, po kateri vozniki VEDNO pripeljejo tako, da fašeš najmanj čisto premočene hlače, čevlji so tako ali tako premočeni ves dan, na živce ti gre tista ravna in neskončno dolga pot do postaje, ko moraš zjutraj gaziti po celem snegu, nasproti ti pa piha hud veter in ti v obraz nosi snežinke - za to nikoli nisi dovolj zavit, pa tudi če imaš na sebi več plasti kot balzamirana mumija. In kasneje, ko nehaš hoditi v šolo in imaš mogoče celo to srečo, da dobiš svoj avto, so ti te reči prihranjene, ne pa tudi kidanje snega z avta vsako jutro ali pred avtom, ker je mimo prišel plug in s kupom onemogočil kakršnokoli obliko premikanja (zložljiva lopata je VEDNO v avtu), praskanje šip, ker je na njih zaledenel dež in bog ne daj, po možnosti še vžiganje avta, ki se odloči, da zjutraj ne bo šel nikamor. Na srečo se mi slednje še ni zgodilo in močno upam, da se mi tudi ne bo. A, pa pozabila sem omeniti močno skrčeno možnost parkiranja pri službi ali pa kjerkoli že pač in neskončno dolge zastoje zaradi preštevilnih nesreč ali pa kar tako. Pa to, da si tako ali tako večinoma notri - sploh če si, kot jaz, bolj zmrznjene narave. Zima... Ne splJoh! Pa tudi če sem vodnar in januarka, a-a, zima me ne bo prepričala! Grem stavit, da sem si jo zapomnila iz dojenčkastih let, sigurno je bilo prekleto mraz, ko so me prvič prinesli iz porodnišnice ven na luft! Zagotovo sem se že takrat odločila, da zima ni in ne bo moj letni čas! moram povprašat, če sem se kaj drla in upirala. Če se pa nisem, sem bila pa zagotovo v šoku!

In potem je tu pomlad. Ja. Dolgo se je potegovala za prvo mesto na moji lestvici, ker mi je bilo vedno zelo všeč. Prve otoplitve, prvič slečeš bundo in plašč in debele puloverje, prvič sediš kje zunaj, po dolgem času se sonček pokaže večkrat, rožice obarvajo sivino, trava postane bolj zelena, drevesa začnejo brsteti, živali prilezejo ven, vonj pomladi je pa sploh krasen, pa prvi kolesarski podvigi, prve zunanje aktivnosti... Pustimo mojo alergijo na cvetni prah, pomlad je pač tista po dolgem času pričakovana pesmica za mojo dušco! Ampak ne, ni najbolj moja!

Ampak poletje... Huh... Tega pa ne dam. Poletje bi imela skozi vse leto. Pa tudi, če je 40 stopinj. Ok... Magičnih 26 naj bo, pa smo zmenjeni :)
Ne samo, da mi je veliko več hlač prav, ker ne rabijo več biti do tal ;), ampak vsi obiski narave, vse športne aktivnosti, vsa poležavanja na obali, skoki v vodo, vse sadje in zelenjava, ki je na razpolago in končno dobi okus...

Današnje kosilo v službi - moje najljubše. V neki trgovini na Vrhniki odkrila skoraj super paradižnike!!! In ja, da ne govorim o noro dobrem eko jogurtu... Odkritje poletja :)))

Čez poletje ga ni! In... Tudi če ni morja. Tudi če te v glavi kaj tišči, vseeno lahko najdeš nekaj, kar ti ustreza in te potolaži. Nekaj, kar odtehta. Res mi je všeč. Všeč so mi tudi nevihte, ali dež, če se je treba s kom stiskat pod dežnikom. Ok, ne maram večdnevnih deževij in vročinskih valov, je pa drugo toliko lepše... Verjetno je še najlepše to, da je dan tako dolg in lahko toliko stvari postoriš in narediš v dnevni svetlobi tudi, ko prideš iz službe. Pa vsi pikniki in zajtrki, kosila, večerje, kavice, pijačke itd. na prostem. Tudi ljudje so drugačni. Zadihajo. Na lep sončen dan so vsi boljše volje. Lažje vstajajo zjutraj, ok, če z aktivnostmi ne pretiravajo do jutra. Vse je lažje in lepše. In dan ti lahko okrasi toliko lepih stvari. Ljubim poletje.

Zagotovo št. 1 kraj letošnjega poletja: Travnik z vsemi domačimi na dveh in štirih nogah vred

Št. 2 - slovenska obala, lani št. 1 in še vedno za dušco pobožat

Včeraj je bil prvi poletni dan. Ni mu bilo videti, vreme in počutje sta bila za na vile nataknt... Danes je zame prvi poletni dan. Je sonček in vse malo lažje. Bomo videli, kakšno bo to poletje. Naj bo čim daljše!

Če so dovolj močni, prevladajo lepi spomini

2010-05-30T20:03:00.008+02:00

Pa saj ne, da mi dirke niso všeč, ampak če je preveč nabito vse skupaj, postane čakanje na pet prostih minut zase, ki nikoli ne pridejo, nekoliko odveč.

Ta konec tedna sem jih pa le dočakala. Minute zase namreč...

Čas res beži zelo hitro. Najlepše je, če se v določenem tednu dogaja kaj takega, kar si zapomniš za vedno. Tedni, ki so obarvani s čim takim, so vedno lepi. In to kljub slabim stvarem, ki se dogajajo vmes, ker jih, zaradi energije tistega lepšega dela, enostavno pozabiš. In to je res veliko vredno.

Moje pretekle tedne so obarvali različni dogodki...

1) V atrij sva postavila nekaj kosov vrtnega pohištva: mizo, klop in stol. Prostor, kjer se lahko v stanovanju zadržuješ, se je s tem zelo razširil.

Najprej je bilo treba po nakupih in najti nekaj primernega in udobnega. Ko se je to znašlo na vrtu, je sledilo urejanje okolice t.i. striženje travce :) Sem zagrabila za nove škarje in postrigla. Travca je bila seksi in čupasta, dokler ni sosed prikazal delovanje njegove kosilnice, trikrat povlekel po najinih parih kvadratih in poraziral, kar je bilo čupastega.

Že pri striženju sem Gregorju parkrat povedala, da ja, saj gre s škarjami sicer ok, samo na kosilnico ne smeš misliti ob striženju, ko pa je sosed povlekel gor pa dol s tisto svojo, se je zdelo striženje, predvsem časovni del, en mičken nesmiselno :) Sicer pa... Tako ali tako jo je spet treba pošišat, ker je že zrasla.

Ko sem strigla, je Gregor sestavljal in woila. Postavila sva prijeten kotiček, kjer se zdaj zadržujeva kar precej časa. Zjutraj tam jeva zajtrk, če pridem prej domov tudi kosilo, in ob večerih zunaj sediva in čvekava, bereva, pijeva kavo... Nekaj pač... Če se le da in so vremenski pogoji ok, sva zunaj.

Ob otvoritvi (s pico hehe), je kotiček izgledal nekako takole... Zdaj ima že par udobnih dodatkov.

2) Drugo, kar mi barva moje talepšejše vikende, so obiski v Idriji. Sprehodi (s kozo ali brez), sedenje ob Idrijci, prijetno čvekanje, narava, mir... Vse to napolni moj akumulator tako, da se nazaj domov vedno peljem, kot bi bila en mičken zadeta :))) Tudi abstinenčna kriza kmalu postane kar konkretna, če obiska ni kaj kmalu na dnevnem redu.

Lokacija našega zadnjega sprehoda dva vikenda nazaj: Sivka.

3) Ta konec tedna je bil tudi krasen. V petek smo se popokali v kino gledat Shreka 3D. Čeprav je bil dan obupen, je bil vsaj ta del tak, da ga je nekoliko dvignil. Se je pa čutilo v luftu, da polna luna lahko marsikatero glavo povleče v svojo senco! Ampak ja, tudi ta dan smo uspešno premagali.

V soboto je bilo napovedano zelo slabo vreme, zbudila pa sva se v sončno jutro. izkoristila sva ga za plan, ki bi moral biti uresničen že v petek, pa ni šlo. Šla sva na obalo. Uspešno sva se sončila, ker naju je tudi malo ožgalo, še bolj uspešno pa sva se umikala padavinam. Najprej Izola, nato Portorož, zaključila sva pa pri belem križu v Strunjanu in dan je bil krasen. Večinoma je bilo sončno, le kasneje se je v Portorožu nekoliko pooblačilo, pa je vseeno spet kmalu posijal sonček.

Ljudje se že kopajo, plaže so že kar polne. Ni pa jih bilo veliko v vodi, ker so imele meduzice svoje zborovanje :)

Ta dan sva bila res pridna. Prehodila sva res zelo veliko, potem sva šla pa še tečt in pretekla kar precej. Zdaj greva kar redno vsak drugi dan. Bo že moral biti kak rezultat iz tega ane. Je treba migat!

In danes? Danes je pa sploh bil poseben dan. Sicer je bilo deževno, pa nič zato. Alex je praznoval svoj 1. rojstni dan in smo imeli v Idriji tak lušten piknik. Meni je bilo fino, Alexu pa tudi zagotovo. In ja evo, ravno otroci so tisti, ki nam pokažejo, kako hitro gre čas! Če bo Maja poslala, napopam naslednjič eno slikco s torto namazanega Alexa :)

Tako ja, to barva moje dneve. Teh se potem spominjam in pozabim na ostale, ko sem brez. Česarkoli. Enostavno brez. Volje, energije in še marsičesa drugega. Počasi bo že. S takimi spomini naprej, pa bodo mogoče izrinjene tudi bodnje. Zato o njih ne pišem. In ko ne pišem, je to z razlogom, ker zagotovo blodim.

Zdaj pa na en sprehod in kepico.

In ja... Pri spominih je tako... Če so dovolj močni, če ti dovolj pomenijo, na daljši rok vedno pozabiš na tiste slabe! In bilanca je na koncu pozitivna, pa če je bilo prej še tako bedno! Je pa za to potreben čas.

Čimveč lepih spominčkov si naredite v naslednjih dneh!

Še en vikend rohnečih zverjadi

2010-05-18T22:55:00.024+02:00

Od 14. do 16. maja je bil v okolici hrvaške Reke 37. Croatia Rally. Organizacija dirke je bila pod velikim vprašajem že od začetka, saj je AK Delta organizacijo zaradi primanjkovanja denarja odpovedal. Kljub temu, da lokacija ni bila Zagreb in je bil organizator drug, sem ves čas poslušala: "A greš na Delto?" in "A boš na Ini?".

Ja, bom na Croatia rallyju.

Roko na srce, hrvaški avtošport je v... Če rally ne bi štel za evropsko prvenstvo (ima namreč višji status od našega Saturnusa) in ne bi privabil vseh tistih 6 S2000 avtomobilov, bi bila dirka zelo "postrižena". Ampak naši sosedje so, kljub voznemu parku, ki ga imajo, rally odlično sestavili.

Brzinci so bili zelo različni in razpotegnjeni čez štiri dni. Dirkače je pričakalo vse: sneg, toča, nalivi, močan veter, luknje oz. jame v cesti, ki so popapcale marsikatero gumo in ne, ni jim bilo lahko!

Kaj sem si najbolj zapomnila?
1) V petek sva šla iz sive, zoprne, že več dni deževne ljubljane v Reko, kjer je na polno žgalo sonce in sem se lahko uizi martinčkala na klopci, medtem, ko so ostali skakali okrog in delali.

2) Servisna cona je bila ob morskem kanalu, blizu obale in centra. Prvič sem videla krasno Fiesto S2000 in skladovnico gum, ki je s sabo niso pripeljali niti vsi naši slovenski dirkači skupaj.

Tu res vidiš, koliko denarja se lahko pri takem športu obrne in kakšni amaterji so naši, pa se vseeno ravno tako lahko borijo in prevozijo enake brzince do konca kot ti, ki s sabo vozijo celo hišo, garažo, mehanično, kleparsko delavnico, vulkanizerstvo in vseh 30 zaposlenih.

Recimo, poglejmo naslednje primere... :)

Takole je to pri nas...

Takole je to pri njih (Fiesta)...

In spet... Takole je to pri nas...

In takole je to pri njih... :)

Dovolj nazorno? :))))

2) Štart rallyja so naredili tako, kot bi ga morali vedno in povsod - tudi pri nas.

Konkretna rampa, konkreten oder za govorce, v centru na glavni promenadi, ograjeno, hostese, rožice, sponzorji... Dodelano!

Pa še zdaleč ni bilo najboljše, ampak odlično proti našim razmeram, kjer ima dirka sama sebi namen. Ob ograji se je nabralo veliko mimoidočih.

Ko potem vidiš še stare fotke, ko zdaj GrP brska po arhivih, ko je bil ne vem katerega leta rally po Miklošičevi, čez Prešerca in naprej, se vprašaš, zakaj hudiča enkrat ne bi tako na naši Čopovi naredili štart ljubljančanom na očeh. Lepo bi se pripeljali po Miklošičevi dol, na Prešercu ali na Čopovi zapeljali čez rampo in se odpeljali po Slovenski naprej po etapi do brzincev... Zakaj pa ne? Smo res samo kup norih dirkačev in nič drugega? Ahja... Če smo pozimi imeli pravo snežno tekaško progo, zakaj ne bi imeli spomladi za Saturnus v centru enega ubogega štarta?! :(((( In ja... Sanja svinja o koruzi....

Si bom pa zapomnila tudi to, kako veliko slovenskih navijačev je prišlo na rally! Res. Gledalci so bili večinoma Slovenci.

Simon Trobec, Simon Goja

Vsi smo močno navijali za naše in si hkrati učke spočili na dvatisočkah. Fajn je bilo predvsem to, da je bilo za dvatisočkami par mick (ene 3, 4 mogoče), potem so pa že naši prišli na vrsto in si lahko zato na vseh brzincih videl vse :)

Friderik Vajnhandl in Robert Levstik

3) V soboto smo šli s Foto Modlic ekipo :))) (Mr. Uroš and his Canon) že zgodaj, čeprav jaz ne vem zakaj sem sploh šla :) Saj ne, da ni bilo zabavno, ampak presedeti ves dan v avtu, je malo... Izven normale!

Zmagovalec rallyja Luca Rossetti in njegov Fiat Abarth Grande Punto S2000

Dež je padal vodoravno. Pihalo je tako močno in v takih sunkih, da je blizu servisne cone izruvalo drevo, nekaterim je polomilo šotore, skupila jo je tudi moja marela (in še marsikatera druga tudi), ker je bil GrP preveč optimističen, Uroš je bil premočen in prezebel - najprej po eni strani in potem še po drugi, slikce so bile pa narejene kar skozi odprto stransko šipo na etapi :)

Matej Oblak, Blanka Kacin

Vreme je bilo... Ne, to ni bilo vreme :)

Moram pa priznati, da je bilo spodaj v servisu kar normalno. Vsaj tam ni ne padalo ne pihalo in se je dalo živeti. Še sreča, da lahko vsaj kje stopiš iz avta in pretegneš svoje krake.

Ups :)

Ni hotu it not, pa so ga kr vrgl :))))

Zapomnila si bom Uroša, ki se je, po vrnitvi v varno zavetje Leona, tresel, kot bi ga priključila na 220 in kako je vsakič, ko se je končno opogumil in odprl vrata, tako močno zapihalo, da je raje počakal na boljši trenutek. Pa Gregor, ki je snemal pri tleh in čepe ob boku avtomobila in bil popolnoma suh, ker je, kot rečeno, dež padal vodoravno :)

Pa un dostop do brzinca, za katerega še zdaj ne vemo, če sploh kam vodi :D Da ne omenjam kako smo se z vsemi poznanimi v soboto gledali samo skozi zaprte šipe - da bi jih odprli, nam na kraj pameti ni padlo :)

Pa kako smo povalanemu Oblaku posodili Gregorjev surf (ki ga že nekaj let vozi v prtljažniku), da ga ni tako zalivalo in zeblo, ko je čakal na prevoz. Jasno ga je moral Uroš fotkat. Kdo pa... Midva nisva šla ven, on je bil že moker, pa zato ni bilo tako velike škode :)))))

Brez dilce...

Z dilco...

Ah, marsikaj se je dogajalo v soboto. Zato mi pa ni žal, da sem šla. Zapomnila si bom ta dan in ta rally zagotovo.

Kako je bilo, se dobro vidi tudi na Urošovih fotkah, zato kar izvolite in si napasite oči: FOTO MODLIC. Dobro si poglejte še posebno tisti spektakularni splash. Za tega je bilo treba marsikaj potrpeti in pretrpeti :))) Ampak se je splačalo! Fotke so res super. Če bi bilo tam suho, bi hotel Uroš sigurno kar domov hehehe :)))

Šebalj pred ČK.

In nekdo, ki ga je tri dni zasledoval na vsakem koraku.

In nedelja?

Nisem šla na rally. Zjutraj sva popokala Majo in smo se odpeljali v Krško, kjer je bila v Racelandu tretja letošnja dirka za državno prvenstvo v kartingu. Če ne bi bilo dežja, bi bilo super. Če ne bi bilo Maje, bi pa kar umrla :)))))

In tako je šel mimo še en dirkaški vikend.

33. Rally Saturnus 3. dan

2010-05-09T21:27:00.013+02:00

Za danes sem celo razmišljala, da sploh ne bi šla. Ampak jasno, tudi tokrat je ostalo samo pri razmišljanju.

Zjutraj sva odpeljala moj avto do servisa, pobrala Miha in smo švignili na brzinc. Na cilj Janč. Bilo je prav fajn.

Asja je nekatere odseke odpeljala prav besno. Najbolj besen pa je bil njen pes, ki je vztrajno maltretiral nekega zlatega prinašalca. Pixi je bil njegova varuška :)

Najbolje je odpeljal Jeram. Res. Cel ovinek je položil počez :) Nor tale Idrc. Škoda, da je zaključil rally predčasno v jarku. Da sta tam tudi obtičala, je bila kriva polos, ki je uničila diferencial. Avto je res dal že vse živo skozi. Tisti italijanski makadami so ga očitno tako zdrmali, da vsakič odpove kaj drugega. Res upam, da bo imel na naslednji dirki veliko več sreče.

Po tej HP sva šla na naslednjo. HP Višnja Gora. Na del, kjer pridejo z makadamske ceste na asvalt. Super pozicija, že kar kičasto, ampak je sonce tako žgalo, da se je bleščalo za znoret. Nemogoče je bilo dobiti fotko brez odseva. Vse slike so take, kot da imajo vsi na sredini šipe en ogromen reflektor :))) kakšna je uspela tudi brez pretiranega bleščanja.

Štajf pred prenovo :)

Noro dober puntič S1600. Super zvok in barva :)

Sledil je servis in opazovanje dirkačev, ki so čakali pred časovno kontrolo.

Andrej se je potrudil in mi poziral v rikverc :)

Vasja je pa tu razmišljal, zakaj hudiča mu avto pije toliko preveč.

Potem sem Miha peljala domov, pa ne za dolgo, ker smo bili kmalu z očetom vred na poti na brzinc nazaj :) Sem ga uspela prepričat. Dirke so mu že od nekdaj všeč, zanimajo ga tudi, ampak nanje ne hodi iz preventive. Že tako zmešano vozi naokrog :) Ampak danes mi ga je po tolikih letih končno uspelo spravit na rally :) Pa mu ni bilo žal. Meni pa tudi ne.

Vztrajna Prezlja med množico :)

Bili smo na istem delu, kot sem bila nazadnje z Gregorjem, ampak tokrat ni bilo sonca in je bilo za fotkanje super. Edino... Ni se mi prav dolgo več dalo, zato sem raje šla uživat in NAVIJAT! :) Sem skakala kolikor se je dalo in mi je bilo prav fajn.

Alexu se je tokrat tako mudilo, da je cel ovinek odpeljal počez.

Zmagovalec. Že tretjič zaporedoma na Saturnusu. Pech.

Gassnerjeva tazadnja.

Po tem brzincu smo šli domov pojest še drugo polovico kosila, potem sem šla še do pressa in domov.

Dan se je končal s sladoledom v Mantovi. Najljubši del dneva pride pa upam da čimprej. Spanje. Še vedno mi to paše najbolj od vsega. Da se malo ugasnem.

Rally je bil krasen. Žal mi je, da jih je toliko odstopilo. Toliko dobrih. Čestitke pa vsem, ki so pripeljali do konca, ker niti slučajno ni bilo lahko. Upam, da bo naslednje leto udeležba boljša ali pa vsaj enaka.

Za boljšo predstavo o tem, kako je bilo, pa zwiiizzzzzzzzzzz na Modlicovo stran. Fotke so res noro dobre!!! Tisti, ki ste na njih... Če si jih ne boste dali v okvir na steno, vam bo lahko konkretno žal! Torej... --> FOTO MODLIC

Naslednji vikend pa spet akcija. Delta!

33. Rally Saturnus 2. dan

2010-05-08T21:21:00.012+02:00

Pa poglejmo spet malo zakulisja...

Čeprav je bil včerajšnji večer lep, sem se zjutraj spet spraševala, zakaj naj bi se sploh izvlekla iz postelje. Pogled skozi okno mi je povedal, naj motivacije ne poskušam iskati v vremenu, ker bi potem lahko v postelji ostala do kakega vročega julijskega dne.

Treba je bilo it. V T'bowlah je že pokalo in ko sem jih spet videla in slišala, se je smisel vstajanja magično povrnil.

Trček pred odhodom v servis

Pahorjeva Maja pred odhodom v servis :)

Verjamem, da je pa vsaj Peljhan na svojega pozabil, ko ga je v Litiji ustavila provida, ki mu je sledila iz Ljubljane in vso pot beležila njegove prekrške. Revež je zaradi parih prehitevanj in prehitrih odsekov fasal takoj 11 točk, nekaj čez 600 EUR in policajevo veselo "Vi se lahko zdivjate na dirkah." Na radarje je danes nabasal še kdo, ker je bilo nadzorovanje konkretno poostreno. Pecha so ustavili kar v časovni kontroli (75 na 50 omejitve, ampak ne vem, kako so se sploh zmenili glede na to, da govori samo češko), Prosenc je pa zaradi njih zamudil v svojo in dobil konkreten pribitek. Mislim, da jih je bilo še nekaj. Pa verjetno še nekaj tistih, ki nočejo priznati :) Ahja... Ne prav fajn. Ne privoščim nikomur. Sploh zato, ker "Oh, vem kako je!"

Najprej sva šla na cilj HP Hrastnika.

Asja in Tajda

Vse je bilo ok. Dokler... Heh, saj ne boste verjeli, ker smo še mi komaj. Ravno smo na hardu čakali Oblaka (in ni nič zamujal!), ko se je v nasprotni smeri na hard naenkrat zapeljal modri Clio Williams s kranjsko registracijo. In to po liniji (ki bi jo zagotovo ubral Oblak, ko bi prišel kontra), samo v zelo napačnem momentu in na zelo napačnem kraju!!! Priti je moral skozi zaporo, mimo redarja, mimo časovne kontrole, ki je glasno opozarjala že nas pešake, ko smo hodili navzgor še preden se je sploh začelo... Ko smo mu pokazali, naj izpuhti kolikor hitro lahko, da je naredil katastrofalen kiks, se jepo zelo hitrem postopku umaknil rikverc... Ampak... Ja ne vem. Glede na registrsko in informacijo, da se je clio že zadrževal okrog servisne cone, bi rekla, da ni bil domačin, da je bil tam zaradi dirke in bi ga morali najmanj fejst po nagi tazadnji s kako fejst močno leskovo šibo konkretno počohat!!! Ne samo to, da bi lahko prišlo do res hude nesreče. Taki pogumneži ne vejo, kaj vse lahko dolgoročno taka nesreča povzroči!!!

Potem sva šla pogledat na regruping. Res mi je ful fajn videti vse na kupu.

Eni so že na stopničkah :D

Brifingi so mi zato ful všeč, pa regrupingi, pa take stvari pač... Pa se mal nasmeješ, ko slišiš prigode in tako naprej...

Mitja je lih eno fajno razdrl :) Skos bi moral bit tko nasmejan! :)

Vse živo se jim dogaja na dirki. Pa potem narediš še kakšno slikco ali dve in je.

Alex.

No ja, verjetno ne bi bilo čisto vsakemu tako fajn, ampak tisti, ki niste videli "Saša iz Ljubljane" v akciji, ste pa res ogromno zamudili! Upam, da se vseh stvari v življenju loti tako resno, kot se je danes (in bojda tudi včeraj) "redarjenja" med dirkalniki :))) Ampak še posebno nekaterim je pa na dirkah zares težko :)

Ni nam lahko by Mikulenka... :D

Po regrupingu sva šla spet na brzinc. Tja gor na cilj HP Trbovlje, kjer mi je enkrat Jeram že nasul nekaj lopat peska v naročje pod cesto. Tokrat se (zaradi izkušenj in mokre ceste) nisem postavila na isto mesto, sem šla raje med malo več klopov :) Sem vsaj videla, kakšne strehe imajo dirkalniki.

Tegale povratnika smo vsi res veseli, pa tut če ni 4WD :)

Tiste velike nule na Aleševem BMWju še nikoli nisem opazila, pa čeprav sem višja od avta :))) Je bilo pa mastno. Nekdo je spustil ogromno olja na progo.

Sledil je spet regruping in opazovanje in poslušanje prigod.

Umazane riti (pa še vedno par najlepših ever) in dirkarija na kupu. Red by mister Mrak :)

Potem servis, ker je šel GrP pogledat, s kakšnimi gumami bodo štartali, tako da sem ga samo doložila in spet pobrala, potem sva šla pa po eni ooooozzzzzzzzzzki bližnjici (ki si je NIKAKOR ne želim kdaj it s kolesom peljat, ker takega klanca pa še ne) gor do Čeč.

Linija

Danes sem bila jaz njegov voznik, ker on v tem času lahko že vse natipka zraven. Upam, da ste vsi viseli na twitterju, kjer verjetno že dolgo ni bilo toliko akcije. Ja, takrat na Čečah se je še res lepo ulilo, in na srečo nama je nekdo poslal GrPjevega očeta z veliko marelo JustInTime :)

Napačna linija :D

Sicer je bil pa danes Gregor konkretno "namultitaskiran" :) Napisal na twitter novičko, pogledal kdo pride, posnel, pogledal na net čase, napisal novičko, posnel, poklical in preveril, posnel, napisal na twitter, posnel, pogledal kolk še,... Itd. Ves dan. Upam, da se mu ne bo sanjalo od twitterja :)

"A čm zdej napisat, posnet, poklicat al rezultate pogledat?! Hmmm..."

Pa potem... Hja... Servis...

Pech @ servis

...in proti domu. Pa še postanek v mehiški za futr, na Barje po kavo (se je prec našel nekdo, ki je uletel do mene, naj dam šipo dol in me spraševal, kje imajo danes parc ferme) in doooomooooooooooooov!

Zdaj sedim tukaj in ker me zebe v štumfe, grem pod tuš. Potem pa v vodoravno. Verjamem, da je vsaj sto ljudi danes še stokrat bolj utrujenih. Da bo šlo jutri vse gladko čez, vsem želim konkretno lahko in ultra naspano noč.

Današnji sklep? Ne maram dežja na dirkah! Ampak so mi vseeno všeč. Sploh če so na tako lepem koncu, kot so zasavski hribi. Zeleno, ki te ljubim zeleno.

Mojster Pechi in "zelenina" :)

Danes na srečo ni bilo večjih nesreč. Resnično upam, da tudi jutri ne bo koga kaj presenetilo. Držim pesti!

Prag je že nekje izgubil. Kriva pa skala, za katero je Mitja točno vedel, kje je, samo je zaradi dežja bolj ven prišla :D

Gledalčeve pretekle izkušnje s slo. dirkači? :D

Se beremo...

33. Rally Saturnus 1. dan

2010-05-07T22:44:00.008+02:00

Zadnje čase so petki postali tako zelo zaželjeni, da jih začnem čakati že v soboto. S petkom pride olajšanje, ko se obeta čas, v katerem se lahko umiriš, zjutraj pospiš nekoliko dlje ali pa vsaj vstaneš brez budilke in ko ti zapaše.

Ta petek sem pričakovala z mešanimi občutki. Že ves teden se mi zdi, da ne morem najti pravega miru zase, da bi spočila to svojo prenapolnjeno glavo. Ne zato, da bi bili moji možgani preveliki, temveč je problem to, da še tistih nekaj celic proizvaja samo zmedo in zoprnije :)

Torej... Petek. Prvi dan že 33. Rallyja Saturnus. Včasih je to res bil rally. Na svojem prvem sem bila verjetno še v maminem trebuhu, na drugem potem nedolgo zatem, žal mi pa spomin ne seže tako daleč nazaj, da bi vedela, kdaj je bilo, ko smo v Besnici, z lesene prikolice traktorja, na velikem travniku na varni razdalji gledali take škode, kot jo je vozil moj oče :) Prav zanimivo mi je videti Komela, ki v rokah drži tablico rallyja z letnico 1985 - letnico mojega rojstva. Verjetno je bil to njegov prvi Saturnus. Zagotovo je bil prvi za Trčka, v vlogi sovoznika.
Mogoče je bil pa tisti moj spomin ravno iz kakega 87. leta, ko je bilo na Saturnusu 180.000 gledalcev. No, verjetno to ni bilo 1989., ko je na Saturnusu dirkal tudi šejk iz Združenih Arabskih Emiratov in s seboj, poleg ostalih pritiklin, pripeljal tudi svoje kamele :) To bi si verjetno zapomnila. Zanimive zadeve najde Gregor, ko brska po arhivih. Sicer pa o njih znajo povedati veliko tudi naše dirkaške legende.

Slavko Komel, ki je kar nekaj časa držal najboljši čas.

Ja... Saturnus je včasih res bila dirka. Kakorkoli že, 33. se je začel ravno danes. Kot lani na ljubljanski speedway stezi. In bilo je zabavno. No, ne toliko za fotografe, ki vsako leto jamrajo zaradi svetlobe in so letos lahko prilili nekaj nerganja na kup še zaradi butastega varnostnega traku znotraj dirkališča, ki ni imel drugega namena, kot preprečevati dobre fotke. Je pa ena dobra stran - vsaj ne bodo vsako leto iste. Letošnje leto bomo od drugih ločili po tem traku. Ha! Pa sem našla dobro stran! :)

Fajn je bilo. Gledalcev je bilo kar precej, čeprav očutno manj, kot v lanskem letu. Dobro, so pa tudi prijave rahlo usahnile v primerjavi z lani. Pa vseeno. Bilo jih je veselje gledati!

Lani je bila triuna čisto polna.

Meni je bil pa najboljši Pech. Počez je šel tako lepo, da je tistim ob progi nametal kar nekaj lopat peska v obraz :) Ker je peljal sam (sicer so vozili v parih), je najbrž nalašč naredil tak šov. Jasno je imel tudi najboljši čas. Kako ne, saj je šel bolj po luftu, kot po tleh :)

Upam, da bom Andreja in na tej sliki spečo Blanko lahko tudi jutri kaj videla.

Ja ja... Petek torej... Sem celo razmišljala, da ne bi šla, ampak mi ni žal. Če ne drugega, požene adrenalin po žilah, ki sam po sebi privleče nasmeh na obraz. Svoje dodajo še simpatični znani obrazi in tisti domač filing, pa je. In za konec sem med vožnjo domov navila Linke in šlaen malček hitreje kot sicer, pa je bilo za piko na i. In nimam se kaj pritoževat. Čeprav miru res ni bilo, je bil petek lep. Smejim se sicer ne več, se bom pa jutri v Zasavju spet. Samo da zavoham tiste prežgane bremze, bencin in zgrizem pesek med zobmi :)

Res je, kar je rekla Tina. Enkrat odvisnež, vedno odvisnež. Če je dirka, ne moreš ostati doma.

Za vsakim perfect dnevom...

2010-04-22T22:38:00.004+02:00

...pride dan, ko prejšnjega grdo in drago plačaš.

Ampak...

Spomini na včeraj in pričakovanja za jutri nas držijo pokonci danes.

Izola. Včeraj zvečer.

Ultranapolnjen urnik in drugi dogodki...

2010-04-18T10:14:00.007+02:00

Če bi vedela, kakšna katastrofa bo s tem letalskim prometom, ga sploh ne bi spustila v Turčijo, zdaj bo pa najbrž kar obtičal tam :S Ok, vsaj dokler se Adria spet ne zmiga. Upam samo, da ne bo katera od letalskih družb prezgodaj vzletela, dobila še kak ostanek oblaka v motor in dol cepnila. Mogoče bi v vsakem primeru vseeno raje videla, da pridejo naši domov z avtom.

Sicer je pa res čisto simpatično, kako zaradi vulkana obstane letalski promet in kakšne vplive ima to na ljudi danes. Hecno je, da ni tako zelo dolgo nazaj, ko letal sploh ni bilo, zdaj pa se ljudje obnašajo, kot da so jim postavili nov berlinski zid in bodo obtičali na svojih lokacijah za nedoločen čas :)

Sicer ta vulkan ni tako velik oz. njegov izbruh ni tako močan (čeprav še ni nehal zadevščin ven pljuvat, ker ima on najbrž tudi spomladansko čiščenje), je ena od teorij za nastanek naslednje ledene dobe prav posledica takega vulkanskega izbruha, ki bi s pepelom prekril ozračje na gosto in za več let. Če ni sonca pa ni toplote in tako naprej in tako naprej in skozi desetletja, stoletja v takih pogojih, bi življenje na naši lepi kroglici šlo pa pa. Ok, podgane bi ostale :)

(Foto vir: 24ur.com)

Ta vikend je bil prav lep. Čeprav ga še ni konec, pišem, da je BIL lep, ker grem danes tako ali tako v videoteko in bom spet delala do poznega večera. Sem se pa odločila, da si bom privoščila pravo penečo kopel z Lushovimi dišečimi dobrotami in svečkami. Pa spet - če se mi bo dalo in ne bom tak zombi, ko pridem nazaj.

Gregor je šel v četrtek. Oddala sem ga stricu Purgarju in sta se skupaj odpeljala v MB od koder so vzleteli, ker pučnik ne dela. Pa še to so morali čakati drugo letalo, ker se je prvo pokvarilo. Me veseli, da so to ugotovili na tleh. Zelo me veseli.

To, da je šel, ima samo tri dobre strani. 1. intervjuji, ki jih bo imel tam, 2. vse, kar bo tam videl, 3. da je meni v tolažbo pustil Leona za ta čas :) Ker sta šla zgodaj zjutraj, sem v četrtek lepo izkoristila čas za kilometer plavanja pred službenim začetkom. Potem je v službo uletela moja fajn teta, ki je bila ravno v bližini, mi prinesla sadje in me seznanila z novostmi naše familije. Ko je človek tako zaposlen, vidi prijatelje in sorodnike samo še na delovnih mestih :) V času za malico sva šli s Tino na fajn kosilo. Je bilo luštno, čeprav je bila boga tisti dan. Ja nič, potem sem imela še en obisk v videoteki, ki se je še povlekel v fajn čvek ob čaju (in polovici pice), in je bil četrtek mimo, da še vedela nisem kdaj.

Petek je bil tudi posebno lep. Sicer je bil prvi del družabnega petkovega popoldneva na žalost odpovedan zaradi težav v komunikaciji :), je bil pa zato drugi toliko boljši. Z Jasminco sva se najprej usedle na kavi, potem pa, kot v starih cajtih, šle na šet in v center v McD :))) Smešno, ampak je bilo faaaajn. Spet sem se fejst nasmejala - ni lepšega :) Tako da ja, hvala Jasminca za lep večer. No tako, pa je tudi petek minil "dok rečeš keks" :)

Sobota. Ta je bila sploh zabavna. Če odštejemo to, da se zbujat sam RES NI FAJN! Še posebno v prvem delu je bila zabavna, ko sem doma izvedla generalko. Ker ga ni doma, je to perfect priložnost za borbo s prahom. Pa mi je uspelo. Vmes sem sicer še malo pobulila tv in je šlo zato bolj počasi, ampak zmagale so vseeno cunje in ne umazanija! Yaaaay, Fata Mety : umazanija = 100 : 0!!! Ja, 100 zato, ker je bilo reeeees že potrebno :))) Tako sem imela akcijo Očistimo Slovenijo kar doma. S kančkom slabe vesti, ker me je prejšnji dan klical oči, če jim pridem pomagat, ampak sem res morala doma vse to postorit, ker imam sicer zelo redko čas.

Sem pa gledala danes podatke in slike. Res so se izkazali. Ne razumem pa ene slike iz centra Ljubljane. Avto? Tam? Pa saj je povsod ograja! Se je pod vodo pripeljal do mostov? Ga je lahko reka prinesla? Mislim... Wtf??? Đizs...

(Foto vir: 24ur.com)

No, po moji čistilni akciji doma sem se odpeljala v Idrijo. Do Maje in Alexa. Najprej smo bili v centru malo zunaj na sončku, kjer sta me že čakala, potem smo šli pa še domov. Maja je naredila fajn večerjo, ki jo bom tudi jaz sprakticirala, ko pridejo turki nazaj, malo sem se hecala z Aleksom, ko je šel pa spat, smo pa še čvekale. In čvekali smo tudi potem, ko je veliki Mrak prišel domov z dirkalnikom :) Od njiju sem šla okrog pol polnoči. Potem pa takoj pod tuš in spat. Ja... Takle mamo. Je pa Alex res tak sonček, da sta mi vikend naredila še lepši :)

Zdaj grem pa še po tleh pomit tavečji del stanovanja. Včeraj mi je za to zmanjkalo časa :) Potem pa v trgovino, kasneje pa med dvd-je.

Športni film o strahu dirkačev

2010-04-11T23:54:00.001+02:00

...za vse tiste, ki vas je kdaj zanimalo, ali je dirkače tudi strah, je tu tematski film, ki temelji na prvi letošnji dirki za slovensko državno prvenstvo v rallyju.

Je tudi za vse tiste, ki vas v Wolfsbergu v Avstriji ni bilo, pa bi vseeno radi videli nekaj akcije.

Ni pa za tiste, ki me že sicer težko poslušate :)

GrP se je spet zelo potrudil, delal celo nedeljo in tukaj je...

STRAH

Uživajte.

Krasen konec tedna v Volšperku

2010-04-10T22:52:00.005+02:00

Najbrž je kdo že opazil, da ko pišem o dirkah, tu zelo redko težim s kakimi rezultati. To lahko pogledate drugje. Ne bom težila s tem. Gre za moj osebni pogled, doživljanje dogajanja itd. Za reportaže boste morali kam drugam :)

Zjutraj je bila pa kar kriza vstat, priznam. Ob petih. Noč je bila zunaj. NOČ! Vsaj zame. Zbudila sem se utrujena, kot da sploh ne bi spala. Ampak ja, treba na dirko, če je dirka ane.

Pobrala sva Majo in smo odfrčali v Volšperk (Wolfsberg v slo. verziji). Najprej nam je vreme grozilo s kapljami, pa je potem v celovcu že lepo posijalo sonce. Kljub grožnjam vremenarjev, je solidno vreme držalo ves dan. Res. pa za fotkanje je bilo še bolj primerno, kot včeraj, ker ni bilo tako zoprnih sprememb nonstop.

Fotkala sem, kolikor se je le dalo. Nekaj je bilo dobrih, nekaj pa spet manj dobrih, nekaj takih "detajlnih" (to so recimo tiste, ko ti v objektivu ostane samo zadnja leva luč ogromne micine riti), nekaj samo za moje oči in to je to... Predvsem je bilo pa zabavno. U, ja, in seveda prašno. Praaaašno. Lasje soše vedno bolj betonski, glava je vsaj enkrat za spremembo na ta račun celo malo težja kot sicer :))), ampak mi na kraj pameti ne pride, da bi si jih ta trenutek šla prat. To me čaka zjutraj.

Fotke so urejene. Na rally magazin se jih ni dalo uploadat toliko, zato sem jih vseeno naložila v pikaso. Upam, da so vam všeč. Meni so, ker z njimi podoživljam fajn dan.

Pa sicer... Rally je bil lep. Odstopi mi tako ali tako nikoli niso všeč, pa ker so mi Jazonovci postali fejst simpatični, mi je za Boruta res žal, ampak ja... Bo naslednjič bolje. Vesela sem za zmago Humarja. Ja, kdo pa ni. Saj mi tako ali tako vsakič postavi kocine pokonci ta njegova mrcina. Prodana duša - Impreze so moja najšibkejša točka (pa ne naprej govort). Absolutni zmagovalec je pa zame Jeram. Njega gledat je pa simfonija :) Saj grejo sekunde, ampak proti turizmu, ki so ga pokazali ostali, je tole res... Mmmmm za gledat (in fotkat).

Blagor nam, ki smo bili in škoda, ker vas ostalih tam ni bilo. Če ne drugega, bi se naužili krasnega svežega zraka in malo premigali svoje riti s hojo do kakega harda na vrhu hriba.

In čisto nič mi ni žal ničesar. Niti slučajno ne zgodnjega vstajanja. Dobro, žal mi je samo za eno stvar. In sicer to, da na brzincu nikoli ne morem biti dovolj dolgo, da bi videla in "prtisnla" še vse druge naše. Ampak ja... Enkrat pa tudi to. Upam. Če ne drugje, pri nas. V Avstriji je to bila vedno bolj misija nemogoče. Ko se je naš Mrak odpravljal na brzinec, je Aigner že kofetkal.

Zanimivosti:
1) Glede goriva... V Avstriji je dejansko dovoljeno dolivanje goriva v dirkalnike ob a) prižganem avtomobilu!!! in b) pripetih voznikih v avtu!!! Ne vem... Ne bi se čudila, če bi ga dolivali še s čikom v ustih! Katastrofa!
2) Glede radarjev... Kukija in Simona sva danes prvič videla, ko so naju na poti na HP dobili na radar. Najprej je dobil naju (50 omejitev, šla sva 68 al nekaj manj, ne vem) in za nama ustavil še en rdeč avto. Kdo je v avtomobilih, smo dojeli šele kasneje. Rdeč avto s KP reg. je vozil 71 (na 50 omejitve). Vsi smo pokasirali zelo visoko kazen. In sicer 25 EUR na licu mesta (dobili račun!) in to je bilo to. Naprej komentirala ne bom. Lahko pa vseeno rečem samo še to, da naju je imelo, da bi mu rekla, naj kar zaokroži na 30 :)))) Poleg tega, OPA!!!, se je policaj potrudil in v slovenščini povedal, koliko je bila omejitev in tako naprej!!! Ja ja... Posebna tarifa za sosedove posebneže :)

Današnji sklep: to definitivno ni zadnji avstrijski rally, ki sem ga šla letos pogledat. Imajo noro dobro organizacijo in prvenstvo, zato bom letos sigurno še strašila na njihovih ovinkih!!! Sploh zdaj, kose je GrP zaradi kamere odrekel fotoaparatu, sem mu ga zasegla in zato spet lahko fotkam. Vsaj nekaj uporabnosti od mene ane :))))

Zdaj pa spat. In sanjat. Vse Impreze, ki sem jih videla ta dan. In ja, NI JIH BILO MALO!!!

Ni nam lahko čuj!

Povezave v zvezi z rallyjem:

V ponedeljek bo tako na GrP, kot na youtube objavljen filmček z Lavanttala. Gre za tematsko zadevo, to ne bo reportaža, lahko pa se ga že veselite, ker so posnetki res dobri, zgodba pa tudi. Samo... Saj veste. Zvočnike bolj na tiho ali pa kar na mute. Ena čudna babnica čeblja v tri krasne in se drugim ne da dopovedat, da ne paše zraven ;)

Moje fotke. Upam, da so vam všeč.

BP Ultimate Rally in Lavanttal 2010

BP Ultimate Rally in Lavanttal 2010 1. dan

2010-04-09T23:28:00.004+02:00

Končno prvi letošnji rally. Tega sem pa tako težko čakala, kot že dolgo ne. In prvi dan je bil tudi res zelo lep.

Ker je GrP ves čas snemal, sem jaz fotkala. Slikce najdete na spodnji povezavi - jih pride še več, zaenkrat pa toliko.

BP Ultimate Rally in Lavanttal 2010

Rezultati: KLIK

Komaj čakam jutri.

Dirka do zmage 1/6

2010-03-31T10:24:00.007+02:00

Vsaka podobnost z realnostjo je zgolj naključje.

Zvočnike pa na potihm :D (Samo skromno priporočilo).

DIRKA DO ZMAGE 1/6

Enjoy :)

Prva karting dirka v Lignanu

2010-03-28T20:46:00.013+02:00

Sicer mi ne bi bilo treba vstati tako zgodaj, pa sem vseeno, ker sem fantoma spekla palačinke :D Norc ja, saj vem. Po stari uri sem tako vstala nekaj čez štiri. Še dobro, da je bilo po novi baje nekaj pred šesto uro zjutraj, ko je prišel Uroš do naju. Pozajtrkovali smo kar hitro, potem pa gas v Italijo.
Že takoj zjutraj se je videlo, da bo dan topel, ampak si nisem mislila, da bo tako zelo topel. Popoldne so ljudje okrog skakali v kratkih rokavih, nekatere (slovenske!) punce celo brez! Rokavov! Na dirki je bilo res zanimivo. Predvsem vse čisto novo.

ČISTO novo!

Nisem še videla toliko gum na kupu. Pri nas bi bile te zagotovo še dobre :)

Dirkači imajo na dirko na voljo le en set gum!

GrP letos pokriva slovensko državno prvenstvo v kartingu, Uroš pa je imel priložnost za ustvarjanje, zato smo tudi šli tja vsi. In prva stvar, ki nam je bila kmalu zelo jasna, je bilo to, da ne poznamo nikogar in ničesar :)
Ok, z izjemo Iljaža, ki je šraufal pri Podlesniku (zdaj celo vem, kdo je to ha!), Preka (ki je bil tam samo gledalec), Dubariča (ki je prišel na učne ure, ker bo letos na vseh dirkah direktor), pa še ene par šraufarjev - v glavnem ljudi, ki jih poznamo z drugih dirk :) In vse je bilo zato zelo zabavno. Spoznavanje s pravili, s karti, s celotno organizacijo, kje lahko stojimo in kje ne, itd. Največji izziv pa je bilo ugotavljanje, kdo je kdo od naših tekmovalcev. Kako je to šlo? Nekako takole:
"A kej piše gor kdo je?"
"Ne, nč ne piše."
"Ok, slovensk govori."
"Ok, super, ta je tut naš."

Slovenc? Mhm, JA JA! :) Med hordo Italijanov. Ampak Slovenc! Pa eno Ukrajinko so tudi imeli. Maja, ti bi bla stokrat boljša!!! Ok, verjetno ne samo stokrat.

U, pa še najboljša punca v svojem razredu. Lucija! Na sliki na desni rine svoj gokart.

Popovičev tamal je tudi zmagal v svojem razredu. Njihova dirka je bila sploh napeta. Štirje so bili, pa ves čas so se dajali. Tasimpatičen Kos je bil pa malo bogi danes, pa zato ni šlo po planih :) Jih je pa fajn pogledat, ker res obvladajo.

Čiiiiisto drug svet. Da ne govorim o tem, da se zelo dobro vidi, da tekmovalci niso vajeni nikakršne medijske pozornosti. Na momente jim je verjetno bilo celo odveč, ali pa jim je bilo nadležno. Ampak ja, pri vsakemu je tako. In prej, kot se bodo otresli tega občutka, bolje bo zanje. Ne samo za zdaj in zaradi nas, tudi v naprej. Za tole skupinsko sliko se jih je moralo ene par oblečt nazaj v kombinezon, pa je bilo to ful težko :)))

Gasilska. S formulo Lema racinga.

Uroš ima zagotovo zelo unikatne fotke, ker je bil na pisti edini fotograf. Tudi Italijani nimajo nikogar. Torej... Mi imamo zdaj vsaj tu prednost - stvari so se namreč RAHLO spremenile :) našli jih boste bojda še danes na strani FOTO MODLIC.

Spet sta bila oba ful pridna. Pa oba je sonce zapeklo :)

Moje fotke najdete kar v fotogaleriji na spletni strani prvenstva --> TKF. Tam lahko preberete tudi vse o dirki in kam lahko greste sami pogledat naslednjič.
Ena od teh objavljenih slik je Gregorjeva, ostale (taboljše jasno :P) so pa moje. Je imel preveč dela z videoposnetki, zato sem mu jaz posodila svoje oko, levo roko in desni kazalec, on pa meni svoj fotoaparat, pa rezultat niti ni slab :)

Dirka se je kar vlekla, ker imajo Italijani še nekaj svojih pokalnih razredov. Kljub temu, je bilo lepo dan preživeti spet na soncu in svežem zraku, pomešanem z bencinom.
Naslednja dirka bo 25. aprila v Ljubečni. Zagotovo bo minila hitreje. Predvsem bo pa bolj prijetna, ker ne bo tujcev in njihovih zoprnij, prav tako bomo pa tudi mi že malo bolj domači in dirkači nas ne bodo tako postrani več gledali.

Starti so bili super :) Pa tudi kak srednji prst je bil. Ampak borbe na ovinkih pa res zakurijo!

Kot že rečeno... Vse dodatne info na TKF, Rally Magazinu, videoposnetki bodo na GRP, slikce pa najdete še na Foto Modlic.

Prosenčevo testiranje malo drugače

2010-03-27T19:30:00.018+01:00

Ko me je GrP zjutraj vprašal, ali grem ali ne, sem se počutila tako slabo, da nisem videla veliko smisla v tem, da bi sploh vstala iz postelje prej kot nekje ob štirih popoldne. No, pa mi zdaj nikakor ni žal, da sem se zbrcala izpod kovtra. Kot vedno, zato sem pa se.

Šla sva okrog pol osmih in se pri Cerkljah na Gorenjskem dobila z Urošem. Skupaj smo iskali lokacijo, kjer naj bi potekalo testiranje Prosenčeve Škode, pa nam ni in ni uspelo. Na koncu smo prišli do tega, da "testiranje" zaenkrat poteka še v mehanični delavnici, mimo katere smo se peljali to jutro že najmanj šestkrat. Hja, mi smo pač iskali neko ozko gozdno pot, ekipo, Škodo, pa nikjer našli nič od tega... In jasno, kasneje smo se vsi skupaj odpeljali točno tja, na točno tisto dvorišče na hribu, kjer smo mi zjutraj enkrat že obračali :)

Padala je sodra, sijalo je sonce, potem je spet padal dež, zaključilo se je pa spet s soncem. Testirali so kar na domači cesti. Res imajo srečo, da imajo to na svojem dvorišču, lokacija in proga sta za test in za fotkanje/snemanje fenomenalna. Ko se je akcija ustavila zaradi tehničnih popravkov ali okrepčila, nam je družbo delala še vietnamska pujsa Lady in ostali bolj običajni domači ljubljenčki, padale so dirkaške debate, pa še kavica je bila super (kljub fajn zvoku felicie, sem rabila še nekaj za zbrihtat se). Uuu ja, veliko pozornosti, sploh med desci, je pritegnil koledar Biki za osemenitev 2009 :))))) V glavnem, ja, test, kot mora bit :)))

Lili in Lady :D (ujel GrP)

Eni so snemali, drugi smo fotkali ---> Rallymagazin

Nekaj utrinkov današnjega dne, da se bo vedelo, o čem pišem.

Priprave na prvo vožnjo - za volanom Gašper Verbič, ki je felicio vozil predlani. Moj komentar na njegovo drzno vožnjo: dobro, da so žive pastirje nadomestili električni ;)))

Res super lokacija - okupiran Cevc.

Postanek v boxih :)

Borutov znameniti "I wanna abuse my car" pogled :))) In verjetno že od nekdaj. Evo, link do njegovih začetkov hehe --> KLIK

Fotke v nastajanju. Rezultat (spet odlične fotke) najdete na FOTO MODLIC

Medtem se je začelo že jasniti...

...in spet je bil čas za akcijo :) Res mi je bilo fajn spet fotkat.

Matr je to en težk deu :) Povsod same rožce :)

Pa tut neki plevela, šmrc :P

Komentarji po vožnjah...

Ful so fajn ekipa, res. Fajn ljudje. Res upam, da jim bo šlo.
Tale skupinska mi je najbolj všeč, pa sem jo kar GrPju sunla :)

To je to. Super dan je bil. Mijau.

Toliko z moje strani. V sredo bo na www.grp.si na ogled tudi prvi iz serije šestih filmčkov. Branje sem danes že zaključila, zato... Bodte nežni, nisem Krivec :))))

Jutri pa na prvo letošnjo karting dirko v Lignano v Italijo. Grem zdaj maso za palačinke delat, ker bo zajtrk že ob šestih.

Pomlad?

2010-03-26T15:25:00.003+01:00

A tole?

A se hecate?

Vam povem, da nas nekdo konkretno ____________ . ___________!!!

Danes nisem šla niti na sprehod. Sem se raje usedla v avto, pojedla sendvič do konca in poslušala glasbo. Moj odmor za malico ja :)

Kako naj človek ob takem vremenu ne bo "tam nekje". Je pa tudi res, da že ves teden delam tudi popoldan in sem čisto fuč. Tega petka že dolgo nisem tako zelo težko čakala. Čisto malo manjka, pa bom kar razpadla.

Ta vikend bo pa dirkaški. Končno. Prvi. Pa smo le dočakali.

Se beremo.

Pobeg

2010-02-13T21:08:00.004+01:00

Doma je preveč snega, premrzlo in nobenega sonca, kar me že nekaj časa dela depresivno, tečno, nesproščeno, zoprno. Ja, še bolj, kot sem ponavadi :) Edina dobra stvar in dobra novica v zadnjih dneh je bila ta, da je na svet prijokal Jošt :) Bratranec je po treh deklicah končno dobil še sinčka. Komaj čakam, da vidim to malo bibo v živo, že na sliki je lušten. :)

Drugače pa ja, se je bilo treba umaknit. Ker je ravno tak čas, okrog petnajstega, ko se ponavadi meni dogajajo lepe zadevščine, pa ker je ravno valentinovo in ker prejšnjič obletnice nismo nič praznovali, ker smo bili zaposleni s selitvijo :), smo, ok, sva se odpravila direkt na obalo. Pa ne na našo. Kar na Hrvaško, do naju so tu vedno zelo super.

Trenutno tipkam iz hotela v Poreču, zraven sedi GrP in gleda okrog, tako kot sem jaz prej, ko je pisal novičke - mu vračam :D Ok no, jaz sem se tistih nekaj minut kratkočasila z intervjuji Vesne Milek - za branje sploh nimam časa in knjige sploh še nisem prebrala, čeprav si jo ves čas želim!

Na mizi je rdeče vino, v ozadju klavirska glasba "one man" benda, okrog skačejo mali otroci, avla je polna, ker je tu ogromno ljudi, sva ravno po večerji in pred dobrim filmom - pred odhodom v Poreč sva se namreč ustavila še pri videoteki. Res čisto nič ne manjka, tega bi se človek kar navadil. Vse je na izi, on je na izi, čeprav malo bolan, je imel včeraj še kar visoko vročino, pa sva vseeno šla. Jaz sem na izi, ker vem, da se bom zjutraj zbudila, na levi videla njega in potem z balkona gledala morje tako, kot sem danes zvečer sončni zahod... To je najbrž najbolj perfect jutro, ki bi si ga lahko zaželela. Pa to sonce tukaj in dokaj topel svež morski zrak, ki ga za razliko od ljubljanske kotline, tukaj lahko celo spustiš v sobo ne da bi te zeblo... Da ne govorim o kupih snega, ki jih tu ni in jih popolnoma NIČ ne pogrešam!!! Da ne govorim o tem, da se ti zjutraj prav nikamor ne mudi, da se lahko valjaš pod odejo dokler ti paše... Itd., pa saj ni treba več opisevat.

Saj vem, sem zoprna najbr že s tem... Ampak za take dni je vredno rint z glavo skozi zid ostale dni v letu. Po dolgem času se spet počutim mirno in ok. Saj menda to ni greh ane?

Zdaj pa grem, ker se GrP že malo nestrpno prestavlja levo in desno in ne ve kaj bi sam s sabo :))))

Žabe in mačke

2010-02-03T22:37:00.009+01:00

Ura je 22:37, meni se je pa ravnokar odvalila velika skala z betice. To pa zato, ker sem pravkar pogoltnila in spravila skozi največjo, najgršo in najbolj sluzasto žabo med vsemi žabami, ki so se mi pojavile v službi. Jupiiii, sem lažja za par kg, da ne govorim o tem, koliko lažje se diha. Ok no, kakšna je še ostala, ampak une niso tako sluzaste :)

Sicer pa na tej strani nič posebno novega. Ta in naslednji teden naj bi bila namenjena učenju, pa do njega nisem še prišla. Bom pa še! Zagotovo.

Včeraj sem bila spet na fajn obisku. Medtem, ko je bil moj PC v obdelavi (ja, trenutno pišem s svoje škatle), sem jaz gnjavila kosmatinke.
Ko sem prišla, so bile zelo nezaupljive. Meti se je opogumila takoj. Kasneje pa še drugi dve, ampak nisem rinila vanju in sem počakala, da sta se mi sami približali, pa je šlo veliko prej, kot če bi ju lovila po stanovanju.
Pogrešam jih. Sploh ko smo kasneje skupaj grele kavč in ko so za mano hodile naokrog in ko je bilo tako, kot da smo tako ali tako vsak dan skupaj, je bil občutek res dober.

Zredile so se. Sploh Meti. Ko teče in jo gledaš od zadaj, ko se oddaljuje, vidiš, kako špehi šiga levo in desno pod trebuščkom :) Prej je bilo tako samo pri Kimi, zdaj je pa tudi Meti en bajsi.

Vse tri so res lepe.

Kimi in Meti.

Risa

"Bova čisto blizu, dokler si še tu!"

Priznam. Težko mi je bilo spet it stran.

Miiijaaaauuu...

Belo drevje

2010-01-31T22:21:00.007+01:00

...mi je zelo všeč pozimi. Končno je prišel na vrsto tudi krajši sprehod.

Pri Ljubljanici, kakšen kilometer od izvira, se drevesa z belimi vejami skoraj dotikajo gladine. Vse je bilo zelo mirno, trije ribiči so vztrajali na ozkem in dolgem čolnu. Bilo pa je kar toplo glede na prejšnje dni, tako da jih najbrž ni zeblo. So kar pasali v tiho zimsko idilo.

Čeprav mi zima sploh ni več všeč, snega nisem prav nič vesela, je bilo danes, ko je spet posijalo sonce, vseeno lepo.

Vrhnika mi je v tem letnem času všeč. Samo... Naj se sneg že stopi in sonce malo dlje zadržuje oblake stran.

Jutri pa spet nov dan v službi po tednu dni na bolniški. Novo odmetavanje snega z avtomobila, nove prigode na našem parkirišču, novi izzivi v službi, edino novih voženj po avtocesti ne bo. Jutri smo prvega, vinjete še nimam, zato bom šla kar po stari cesti. Samo naj ne bo tako mrzlo, kot napovedujejo.

Scrabble - za večere, ko se vam noče in noče spati!

2010-01-29T23:47:00.006+01:00

Če zvečer ne morete zaspati, ker se ne morete umiriti, če je že veliko ura, pa vas nič ne uspava, veste pa, da morate kmalu vstati, poizkusite z eno partijo Scrabbla. Če boste imeli srečo, bo igra ravno dovolj napeta, da se vam bo začelo konkretno zehati, medtem, ko boste čakali, da soigralec sestavi besedo ali pa da vam bo padla v bučo kakšna ideja, kaj bi sploh naredili iz črk o, o, o, i, a, i, o. Če še uspete besede postavljati tako, da je razplet skoraj nemogoč, je upočasnjen ritem neizbežen, zato boste pozno zvečer zagotovo samo še čakali, kdaj se bodo postavile zadnje črke in boste lahko šli spat. Kaj pa potrebujete? Poleg omenjene igre in podlage, je nujno potrebna žrtev, ki se bo želela zvečer z vami "pozabavati". Pa roko pred usta ko zehate!

Drugače mi je ta igra kar všeč, če je tempo hitrejši, ampak tole danes ni šlo nikamor.
Enkrat bi rada dobila leseno verzijo - baje obstaja in je prav lepa. Ampak mislim, da je samo v angleščini.

Igra obstaja kar dolgo, obstaja pa v 29 jezikih.

In zgodovina? Ja, tudi igre jo imajo. Saj vem, da vas ne zanima, zato bo v mini tisku :D

Nastala je v letu 1931, ko je, kot mnogi drugi, tudi Alfred Mosher Butts, lokalni arhitekt države New York ostal brez službe. Odločil se je, da bo za kratkočasenje v tem najbolj depresivnem obdobju nekako poskušal združiti veselje do iger in besed.
Želel je nekaj preprostega, kar ne bo podobno kartam, kjer je vse preveč odvisno od sreče, ali šahu, ki je bil za širše množice prezahteven. Osnoval je predhodnico, ki so jo poimenovali Lexico - ni bilo plošče, igralci pa so točke dobivali na osnovi dolžine sestavljenih besed. Nekatere črke so dale več točk, druge manj, število črk S, ki so igro delali lažjo, pa je omejil na 4.
Leta 1933 jo je hotel patentirati, pa je bila prošnja zavrnjena. Tudi od večjih izdelovalcev iger je dobil le vljudne zavrnitve. Tako jih je sam izdelal okrog 200 in jih razdal svojim znancem in prijateljem. To je bilo tudi vse, kar je Lexico dosegla..
Kasneje istega leta, je popularnost križank dala Buttsu idejo, da bi sestavljanje besed združil s podlago. To je še najbolje združil v igri Criss-Crosswords, ki je ostala nespremenjena od leta 1938 do danes, vendar je kljub vsemu še vedno ni mogel patentirati.
Butts je zaradi mnogih zavrnitev razmišljal, da bi sam postal izdelovalec, vendar je ideja zaradi druge svetovne vojne obstala vse do leta 1948. Takrat je James Brunot, lastnik ene izmed prvih iger, z Buttsom igro dodelal in 12. decembra istega leta sta jo uspela registrirati pod znamko Scrabble.
Izdelovali so jo s tiskanjem črk na lesene ploščice - vsako posebaj, zato so jih lahko izdelali le 18 na dan in jih v prvem letu prodali 2251. Imeli so težave in na začetku pridelovali izgubo, vendar je igra kmalu postala uspešnica, naročil niso mogli več dohajati, odprli so večjo proizvodnjo, zaradi vse večjih naročil so jo prodajali večjim proizvajalcem, dokler ni leta 1994 dokončno pristala pri največjem podjetju igrač in iger na svetu, Matel Inc.

Igra je zdaj igrana in prodajana v 121 državah po vsem svetu, prodalo pa se jih je že več kot 100 milijonov, kar jo uvršča v vrh najbolj prodajanih besedih iger.

V glavnem... Igra je bila narejena iz samega dolgčasa. Verjetno tako kot vse druge. In kaj je pri njej najbolj zabavno? Zame so verjetno ravno besede, ki pač ne grejo skozi, ker jih ni v slovarju. In potem slišiš milijon skovank in poizkusov ala pomanjševalnica besede žeblji --> žebki :))). Pa najraje bi še kar angleške dali vmes, ker so nam nekatere že tako domače. Perfect za učenje pravopisa! :) Je pa tako... Bolj je soigralec na isti valovni dolžini kot si sam, bolj je zabavno. Zmagovati ves čas pač res ni izziv. Pa še ena dobra stran igre - tudi sam s sabo jo lahko igraš, če si sposoben ne preveč gledati skozi prste :)

Več o Scrabblu pa tukaj.

Ospen 1500 - še vedno isti!

2010-01-27T23:05:00.008+01:00

Kot sem napovedala že včeraj, sem bila danes res na obisku pri moji zdravnici. Šla sem po bolniški list za ponedeljek in torek, ker sem ostala doma, da bi se pozdravila. Po pregledu sem nameravala v službo, ona pa mi je napisala antibiotike, ki jih nisem jedla že točno 8 let, rekla, da imam angino in me poslala domov do konca tedna. Moram priznati, da sem bila velikokrat že veliko slabša, pa zaradi dela sploh nisem šla k zdravniku. In evo, danes mi je to dalo misliti, ko mi je rekla, da se takih stvari ne preboleva v stoje, ker lahko pustijo posledice na ledvicah in srcu. Mhm... Takoj so davki v igri, nikoli je ne odneseš tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. In če se samo spomnim, kako zanič sem bila še ne dolgo nazaj in kako je bilo moje grlo res grozno, grem stavit, da sem si takrat nabrala kar nekaj minus pik s konstantnim dopoldne-popoldne delom v mrazu. Tokrat pa ne. Sploh se pa tega ne grem več. Če bom bolna, bom na bolniški in pika. Ker res ni vredno.

U, danes sem se po kosilu samo ulegla. Pa me je zmanjkalo za 4 ure. In brez težav bi lahko spala še naslednjih deset. Tega nisem vajena. Podnevi res nisem spala že dooooooolgo. Pa še to do zdaj najbrž ravno dvakrat v življenju - sem ne štejem otroških let, ko sem na 5 minut hodila iz sobe in spraševala, če sem že dovolj spala in če lahko grem ven :))) Je pa pasalo. GrP pravi, da je to od vseh teh mesecev za nazaj :))) Upam, da ne, drugače obstaja verjetnost, da se ne zbudim kak teden, :D

No, sem govorila o tabletih, ki jih nisem jedla že od leta 2002. Veleznani antibiotiki Ospen. Nočna mora. Tokrat že spet 1500 "edišn" - nočna mora na n potenco (n varira glede na utrjenost in kondicijo posameznikov). N je pri meni po tolikih letih kar visok, sem čisto iz vaje in me je kar malo prizadelo. Sploh zato, ker se v teh osmih letih niso popolnoma nič spremenili. Vonj je isti in kar je najhujše - ista je oblika in ista je velikost. Obup!!!

Juhuuuu - srečna dobitnica desetdnevne zaloge, prvi je že uničen :)

Ko imaš žrelo že tako ozko, je celo tableto tako ali tako nemogoče pogoltniti. Ko jo pa daš na polovico, so pa robovi tako prekleto ostri, da se jasno sigurno kje zatakne v žrelu. In zdaj mi nekaj res ni jasno. V osmih letih je menda farmacija tudi kaj napredovala. Pa tudi če ni. A je res težko narest malo več tablet, pa pač manjših, pa bi lepo po dve pojedel naenkrat. Ali pa mogoče v kakšni drugi obliki. Ogabni sirup je očitno le za otroke, mi taveliki, pa lahko goltamo tole. Prosim no...

Dimenzije:

dolžina: 2,3 cm
širina: 1,1 cm
debelina: 0,9 cm
teža (GrP je bil firbčen): 4,5 g

Take zdaj že USB ključke delajo, ampak niso namenjeni goltanju! Bomboni so taki, ampak tiste lahko ližeš. Da bi zlizal tega, bi moral biti pravi mazohist, ali pa vsaj brez brbončic v ustni votlini.

Vam povem... Ko ti zdravnica pove, kaj bo napisala na recept, se počutiš za 100% bolje in ozdravljeno, samo da ne bi bilo treba tega jest :) Ampak ja, kaj pa naj, bacile je treba pobit do konca, če sem jim že napovedala vojno. Prej, ob enajstih, sem že začela tretma. Se že mlatijo. Naslednjo porcijo dobim ob sedmih zjutraj - bo kar namesto zajtrka, je ta reč tako ali tako dovolj velika, da vsaj lačna ne bom takoj, potem pa eno še ob treh popoldne. In tako naprej deset dni.

Klinc pa angina, saj bi lahko šla mimo tudi letos. Včasih sem jo imela neverjetno pogosto in sem bila vsa srečna, da se je nehalo. Evo. Pa imam. Pa še ospeni - prava nostalgija.

Četrt stoletja

2010-01-26T11:37:00.006+01:00

Tkolele, pravjo, da je to tista številka, ko se počasi obrne. Verjetno to bolj velja za tiste žurerske mamine sinke, ki še ne vejo, kaj bi s svojim življenjem, ker jst sm se sicer mogla že kar kmalu precej zresnit, ampak vseeno. Čisto me jim še ni uspelo ukalupit :) Pri številki 25 je baje nekako tako... Al postaneš sčasoma bolj umirjen, ali pa še bolj nor. Pri meni se za umirjenost ni za bat, ker grem stavit, da bom samo še bolj nora. Nora v smislu poplave spontanih idej, pa prsežm da bom še bolj nasmejana, treba bo tudi kaj narest na sebi, da ne bom včasih tak butl, treba bo marsikaj... Ampak ja, z zdravo mero norosti v buči, pa bo šlo. Življenje je verjetno res prekratko, da bi ves čas ostajali v nekem sivem povprečju. Bolj si nor, boljše se imaš :) Predvsem bo treba letos še bolj na dirke hodit, pa bo čisto ok :) Še dobro, da imam okrog sebe podobne ljudi :))))

Danes je sicer drugi delovni dan, ki ga preživljam po res dolgem času zelooooo mirno in doma. Razlog je eden od mojih prejšnjih postov, ko sem pisala o tem, da te telo slej ko prej prisili, da začneš pazit nanj. Za tokratni rojstni dan sem sama sebi dala darilo. In to je možnost, da se moj imunski sistem vsaj malo postavi na noge preden spet začnem z ustaljenim urnikom. Ne da se mi prenašat teh čudnih izpadov v obliki vročine, kašljanja, kihanja, smrkanja, glavobola ker imaš tako ali tako vse zamašeno in še česa... Res ne. In tokrat ne bom prebolela v stoje, ker to ne koristi čisto nikomur, še najmanj meni, ker je naslednjič vedno samo še hujše! Za tistih nekaj EUR ni vredno. Že tako sem to počela skozi vse leto in taka čudna v tisti mraz ne grem! Pa da še koga nalezem, da mi bo lahko vrnil vse čez kak teden ali dva. A-a, ni šans. Zato sem lepo doma. Pa malo šarim po netu, pa malo berem, malo gledam tv, čajčkam in upižamirana poslušam svojo najljubšo glasbo in čakam na boljše cajte. Sej mal je fajn, ampak slej ko prej, če nisi vajen, ti postane mejčkeno dolgčas. Če bi lahko šla ven pa naokrog, sploh ni problema, takole pa... Bo videli ane. Jutri zjutraj še kontrola pri dohtarju, potem pa počasi začnemo, če ne bo teta rekla kaj drugače.

A! Hehe. Saj res. No, ker je težko pritihotapit karkoli domov tako, da jaz ne bi videla, sem novega prijatelja dobila že včeraj :) GrP me je spoznal z Mičotom :) Mičo je tak fensi in nadpovprečno mehak tigerček z zares kjut gobčkom. Zraven so pršle še lepe rožice, ampak unih ne morem mečkat in stiskat, zato so zdaj v vazi na mizi :) Mičo je pa tak fajn stisk-material. Da ne govorim o tem, da mi že ves dan same neumnosti govori - sva res čist za skupi.

Ta slikca je torej današnja, ni izpred desetih let, če se bo komu zdelo, da sem kot ena mejhna punčka :) Na fajn oranžnem kavču, z Mičotom, v moji farbasti pižami, da se ne zlijem s steno, mi popolnoma nič ne manjka :)

No, mogoče pa ta rojstni dan vseeno ne bo tako podrt. Čeprav ga ne bom praznovala kot ponavadi, bo po svoje vseeno prav lep dan. Tak, kot mora bit. Moj :)

Okno v svet --> blackout

2010-01-24T13:48:00.014+01:00

Ta teden me je začel konkretno hecat PC. Zdaj pa, ko ga rabim, je pa totalno kapituliral. Klinc pa ta tehnologija, ki vedno gre v rit ob pravem času. Več je je, bolj smo v riti. Se zanašaš na nekaj, pa jasno - crkne.

No računalničarji, saj vas je veliko. Če kro dešifrira, zakaj se PC pri bootanju ustavi pri spodnjih hieroglifih, kar na dan z besedo. Bom več kot hippy, happy, hoppy! Zaenkrat sem samo grrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrrr....

Pozornost zadnji vrstici prosim :) Ima kdo podobno izkušnjo?

Da ne govorim o tem, da sem imela en teden odklenjen avto, ker se je pač Xsara spomnila, da se ne bo zaklepala več - in se ni. Zdaj se spet normalno.

Okrog mene vse crkuje no. To sploh nista edini dve stvari!

Enkrat zagotovo

2010-01-23T21:33:00.004+01:00

Samo na hitro eno priporočilo. Če delate nonstop in se ženete in vse bolezni in prehlade prebolite na nogah in v nič manjši akciji, vas enkrat v vsakem primeru počaka, doseže, doleti s še večjo silo, kot nazadnje. telo je treba poslušati. Če ga ne, postane enkrat gluho in ga na koncu res en k. briga ali so na tvojem dnevnem redu kakšne obveznosti, povezane z reševanjem finančne situacije (npr. delo), ali ne. Reče, da ima dovolj in neha funkcionirat tako kot je treba. Če pa hočeš vseeno porint naprej in ga prisilt, ti pa s kaznijo pokaže, kdo je šef!

Danes sem bila samo zanič. Hripava, kihasta, kašljajoča, z visoko vročino, pa bi morala biti v videoteki. Pa nisem bila. Ker nočem na bolniško!!!

Tale vikend je uizi. Posvečen mojemu imunskemu sistemu.

Tegobe, težave, izzivi, HAITI

2010-01-22T00:34:00.002+01:00

Butasto, ampak naravne katastrofe so ponavadi tiste, kjer ljudje končno nehajo razmišljati o predsodkih, ki jih imajo do drugačnosti, začnejo pomagati ne glede na to, za koga gre, človek ostane le človek. Žal je tako, da se nekateri šele zaradi tuje nesreče mogoče zamislijo nad tem, da so lahko za marsikaj hvaležni. Bližje je ta nesreča, bolj so nam blizu ljudje, ki se jim to dogaja, bolj smo šokirani in bolj se začnemo zavedati, kaj imamo. Ampak ja, tudi tokrat jih ni ravno veliko. Haiti je pač daleč. Ker živimo mi tukaj, daaaaaaaaaaaleč stran od Haitija, tisto pač ni naš svet, zakaj bi se obremenjevali, če je, če malo obrnem reklo, našemu dnevu dovolj že teža naših dnevnih težav. Ane! :S

Na srečo je še nekaj ljudi sposobnih stopiti skupaj. Danes sem bila vesela, da je, kljub težkim časom, naša država uspela zbrati že več kot 150.000 EUR za prizadete v nesreči. Zanimivo, sploh zato, ker dobrodelnim organizacijam redko kdo sploh še zaupa. Pa naša dobrodelnost je sploh bolj v riti - eni bodo tu rekli: itak, če še zase nimamo. Ampak veste, tudi krvodajalci so redkokateri in skorajda samo še navadni delavci - kot bojda pravijo na krvodajalski, izobraženi in mladi skorajda ne dajejo krvi.

Pa ne samo pri dobrodelnosti, darovanju... Nasploh. Da nas nekaj gane, je potrebno izpostaviti celotno zgodbo na osebni ravni, izpostaviti stvari, ki bi lahko prizadele širše množice, da bi se lahko s problemom identificirale. In obvezno - okrog nje narediti velik medijski pomp, drugače nas nič ne briga, kaj pomeni butanje, dretje in vsakdanji jok za sosedovimi vrati. Še naprej bomo mimo njih lepo hodili v službo, v trgovino in se BRIGALI ZASE in se ne hoteli vmešavati. Očitno smo preveč otopeli zaradi svojih težav, da bi nas ganile tuje. Ali pa smo bili kdaj že konkretno "nategnjeni" in občutili, da je dobrota sirota, pa se nam zdi za malo. Po drugi strani pa poslušam tiste, ki jim je uspelo za Anžeta prispevati 5 zamaškov, kako se jim zdi, kot da so rešili svet in se zdaj počutijo bolje.

Oddaljujem se. Spet. In vse mečem v isti koš ja in zmešano pišem... Temo bi lahko razčlenili v milijon podtem, secirali, o vsem napisali roman, ne le parih stavkov...

Haiti bo pa še vedno predaleč.

Doma se naivni ljudje jezijo in pogovarjajo o tem, kako opeharjene se počutijo, ker jim je nekdo, ki je v ta namen pobiral donacije v gotovini (samo v vednost: nobena organizacija v Sloveniji tega ne počne, donacije so izključno prek TR, vse ostalo je prevara), odnesel tistih nekaj EUR. In to je trenutno njihov največji problem.

In saj res... Kako lahko sploh ovrednotimo težave... Katera je bolj pomembna? Če si danes tu delavka brez službe, z dvema majhnima šoloobveznima otrokoma in na 20 kvadratih? Ali če si prebivalka Haitija, nekje pod ruševinami, komaj pri zavesti in ne veš, ali te bodo sploh rešili. Če te pa že bodo, te bo pa kasneje ustrelil kdo na cesti zaradi plastenke vode, ki bi se je dotaknila...

Potres. 7,3 stopnje po richterjevi lestvici in prestolnica Haitija Port-au-Prince postane za nas verjetno nepredstavljiva nočna mora.

Pustimo vrednotenje problemov. Dobrodelnost in klincanje. Kaj je namen tega posta? Ne vem. Včasih je človek pač utrujen od človečnosti.

Tole so našli drugi. Oglejte si prosim spodnji link. Naslajanje nad tujo nesrečo je kretenizem. Ampak tole je samo zato, da boste videli, da ste, poleg tega, da je petek, lahko veseli še česa drugega. Nočem reči, da vaše težave niso pomembne. In potresa nismo niti čutili ja. Res je "samo Haiti". "Samo še en potres". "Samo"... Pač nekdo drug... Večina razmišljanja, ki sem ga ujela v teh dneh ja... Moj point, ki vam ga želim prikazat, je zapisan na dnu tega posta.

6 tednov kasneje
48 ur kasneje
po potresu

Kje so zdaj veleumi, ki prepovedujejo besede problem in težava in nam vcepljajo v glavo, da jim moramo reči IZZIV. Ampak ja ja, saj vem. Niso vsi izzivi tega sveta primerljivi ane. Kaj šele enaki. Potem lahko ob novicah o Haitiju beremo take komentarje:

"Slovenskim mladim družinam niti potres 11. stopnje ne bi mogel podreti domov - preprosto zato, ker domov nimajo! Nizke plače, neugodni krediti, astronomske cene stanovanj, pogodbe za določen čas...Tako da je malo hinavsko sočustvovati s tistimi, ki jim potres podre stanovanja, če si sam podnajemnik - s službo in visoko izobrazbo..."

Richard Morse, ki vodi hotel v omenjenem mestu tweeta. Eden od RAMHaiti-jevih zapisov: "I’m trying to find a positive point of view and all i can come up with is: a lot of people didn’t die."

Kaj sem hotela?

Če komu priskočimo na pomoč, nas ne bo ubilo. In... Kaj bi si želeli, če bi bilo obratno in bi vi potrebovali pomoč?
Dragi moji, dejstvo je, da nam nihče ne garantira, da bo naš jutri podoben današnjemu dnevu!!! Prevod: Dajmo se bolj zavedat tega, kar je zares pomembno.

Shojene potke

2010-01-20T23:37:00.006+01:00

Danes sem imela prosto popoldne, zato sem se že v službi počutila, kot da je petek pred vikendom.

Na pošti sem uredila nekaj stvari, ki so bile nujne, potem sem šla pa na bližnje pokopališče babici prižgat svečko.

Odkar je zapadlo toliko snega, me še ni bilo tam in tokrat mi je bilo res zanimivo. V taki debeli snežni odeji, ki prekriva vse grobove, se točno vidi, kolikokrat je kateri od njih obiskan. Do večine pozabljenih ni bilo niti stopinje, do nekaterih so bile stopinje shojene večkrat, do drugih je pa vodila lično odmetana pot.

Tistih nekaj obstoječih malih stopinj do moje MM so zdaj utrdili moji 45 št. DC-ji, da bo zdaj kdo za mano šel še nekoliko lažje :) Moja babi je imela sicer zelo rada Magnificovo pesem, v kateri poje ravno "ne mi sveč prižigat...", ampak kdaj je pa vseeno lepo in dvomim, da bi imela kaj proti.

Tisti čredni nagon za prvi november mi nikoli ni bil pretirano všeč. Mogoče mi je bilo všeč to, da smo šli ponavadi zvečer in je bilo kar lepo, ampak moje mnenje je, da lahko to narediš kadarkoli. Če se pa ne spomniš niti enkrat med letom, je pa vseeno, če tudi na prvi november ne greš, ker se mi zdi, da takrat večina hodi tako ali tako samo paradirat.

Popoldne sem potem doma urejala stvari, ki jih je bilo nujno potrebno odmetat, pograbit, pospravit... Kaos je malo manjši, ampak finiširala ga bom v petek popoldne.

Mislila sem, da mi bo ostalo še kaj časa za pospravljanje po mojem osebnem podstrešju s kakšno dobro knjigo, ampak je bilo to že preveč optimistično. Moje podstrešje ostaja razmetano. Najbrž že mora biti tako, saj se v kakem posebnem redu zagotovo ne bi znašla - ga nisem vajena. Pa ja... Če človek niti sam ne ve, kaj bi od življenja rad, katera pot je tista prava, mu bo to katera od "tapametnih" knjig težko povedala. Res pa je, da ti lahko ustvari drugačen pogled na vso zadevo, bolj oddaljen pogled. Lahko konkretno pripomore k lažje sklenjenim zaključkom na podstrešju. Nova dognanja so vedno dobrodošla - sploh če si česa kdaj ne moreš razložiti. Za podstreho torej ni bilo veliko časa, smo misli uspeli ta večer samo razburkati. Vseeno mi je bila tale sreda res všeč. Takih bi moralo biti več.

Ahja...

Še vedno Me, Myself & I.

Mrzzzzlo

2010-01-19T22:24:00.004+01:00

Komaj čakam na konec te zime. Zebe me najmanj 17 ur na dan. Zdaj tudi. Ti termostati so pa tudi ene hecne zadeve. Dobro, niti ne hecne, ampak zoprne, če prideš pol ure prej domov, kot si mislil, da boš. Sem uletela v stanovanje, pa se je gretje ravno vklopilo in je bilo točno 19 stopinj. Pa še vedno 2 več, kot tam, od koder sem prišla. Dobro no, meni se ne zdi normalno, da si nekje znotraj, pa moraš imeti bundo gor. Ali pa kontra, da si pozimi znotraj v kratkih rokavih. Ok, to se ne bo zgodilo. Mi pa gre rahlo že na živce bunda. Sploh sem pa opazila, da me začne od pulijev in drugih visokoovratniških zadev boleti glava in se slabo počutim.

Nič posebno zanimivega se mi ni zgodilo danes. Komaj čakam, da se lotim vročega tuša in se poglobim v eno od spalnih tehnik. Jutri pa akcija, po službi celo nimam službe - z namenom, da kaj postorim doma. Kaj pospravim, kaj odnesem v klet, kaj prinesem iz kleti, kaj naredim... Klinc je to, če imaš v celem tednu frej eno popoldne. Kar naenkrat se pojavi tooooooooooooliko stvari, ki bi jih počel, pa je treba selekcionirat na najnujnejše. Velike plane imam za jutri. To, da imam na razpolago celih 5 ali 6 ur, je cela zmaga. Moram narediti seznam nujnih opravil in nekako stlačit vmes nenujne nujne stvari :) Res je, da bolj si "aktiven", manj ko imaš časa, bolje izkoristiš preostanek in verjetno tako tudi več narediš. Mogoče vsaj bolj učinkovito. Se bolj potrudiš, ker veš, da časa ni na pretek. Zato tudi pravijo, da otroci in mladostniki, ki redno nekaj trenirajo in obiskujejo aktivnosti, tisti, ki imajo rutino dobro dodelano, kažejo boljši uspeh v šoli. Jasno ne vsi, ampak tudi sama poznam nekaj primerov. Pač vejo, da se morajo takrat usesti za knjige in narediti, ker kasneje ne bo časa. No... Meni ni to nikoli šlo. Da bi ob službi rihtala faks, kot to počnejo nekateri, nisem dovolj sposobna. Po drugi strani pa... Odkar imam dve okupaciji čez dan, resno planiram učenje za naslednji izpit. Več imam časa, bolj sem zdolgočasena in bolj se mi nič ne da. Narobe svet ja.

Počutim se pa povoženo. Prav zares. Zelo zanič sem danes, grlo me boli in kiham, drugih bolečin raje ne omenjam, ker imam dejansko občutek, da bom kar razpadla. No ampak vem, da ne bom. Ker ne smem, ker tukaj trenutno ni prav nikogar, ki bi me limal skupaj. Zato grem pa zdaj pod en vrel tuš, pa tudi, če bo voda malo dlje tekla :)

Danes je bil tudi produktiven dan. Vsaj nekaj ja. Da vem, da za moje počutje obstaja dober razlog.