...v življenju se ti včasih daljše obdobje lahko spretno skrivajo. Nekatere imamo ves čas pred očmi, naj se jih zavedamo ali ne, nekatere pa spadajo v tisti balon, ki ves čas lebdi visoko v zraku, pa se zdi, da noče nižje, da bi ga lahko zgrabil za vrvico in potegnil k sebi. Za vsebino tega balona se včasih zdi, da je potreben določen čas - da dozorimo, da se izoblikujemo, obrusimo ostrine. Moje izkušnje potrjujejo nekaj tistih idej, ki nam jih trobijo tisti, ki jim ni vseeno za nas.
Za dežjem vedno posije sonce.
Če si nekaj močno želiš, si to predstavljaj in bo enkrat zagotovo pri tebi.
Pozitiven odnos privlači pozitivne dogodke.
In tako naprej in tako nazaj.
To o pozitivnem odnosu ni nekaj, kar bi lahko dojeli šele ob prebiranju neke Skrivnosti. To je nekaj, kar je ves čas v nas, pa ne pride do izraza, ker smo včasih tako obremenjeni s trenutnimi stresnimi situacijami, da skozi ta gost pas megle pač ne vidimo sonca. Pa to še ne pomeni, da ne obstaja. S pozitivnim odnosom smo enostavno veliko bolj dovzetni za priložnosti, ki se nam razkrijejo. Veliko prej bomo opazili nekaj dobrega. Brez megle slike enostavno postanejo bolj jasne, njihove barve pa močnejše.
Pred časom sem začela preusmerjati tok misli in začela opazovati, kaj se dogaja nad meglo. Sončna stran tega pasu mi je pač veliko lepša. In zgodilo se je, da sem uspela opaziti tisto izmikajočo se vrvico balona, ki je napolnjen z vsebino v stilu "nekoč bi pa..., lepo bi bilo..., želim si...". Uspelo mi je potegniti pravo vrvico in za hip ujeti eno od teh letečih, puhastih, barvnih idej. Zagrabila sem jo in je ne izpustim. Po daljšem obdobju zadrževanja v eni in isti točki, sem pripravljena in zares dovzetna in dozorela za spremembe. Tiste, ki me bodo spet gnale naprej.
Prihodnost se mi je nasmejala nazaj. Odzvala se je in zdi se, kot bi me objela in me vprašala, kod hodim tako dolgo. Ja, prihodnost se zdi kot moja najboljša prijateljica. Ker sem se sama odločila, da ji končno dam priložnost. Da ji ne bom ves čas govorila, kaj nikoli ne bo postala, ampak predvsem, kaj bo. Pozitivno.
To bi moralo biti tako že od nekdaj. Ampak ja, nikoli ni prepozno in bolje kasneje kot nikoli, sta tudi dva tista reka, ki bi ju lahko pripisala med zgornje tri. In najlepši del vsega tega?
Spoznanje, da imam okrog sebe ljudi, ki jim to veliko pomeni. Ljudi, ki stiskajo zame pesti, ker verjamejo, da si zaslužim dobro. Ljudi, ki enostavno vejo - predvsem, ko jaz pozabim, da tisti balon ni tako visoko, da ga ne bi mogla doseči. Odkrito so veseli zame. Brez nevoščljivosti, brez skepticizma, preprosto veseli. Slišim v glasu, opazim v izbiri besed, v skrbi. In kaj mi to še pove? Da vseeno očitno le vem, s kom deliti svoje življenje. To le ni samoumevno. Še lepše pa je, da si ga tudi oni želijo deliti z mano.
Vsem, veste kdo ste, se zahvaljujem za ta občutek. Ne samo zaradi veselih dni, kot je ta današnji, ko se je v prihodnosti prižgala lučka. Hvala za vsako dobro misel, vse stiske pesti, zanimanje in vso podporo. Tudi ta je tista, zaradi katere je lažje gledati nad meglo in veliko lažje opaziti sonce. Mogoče res filozofiram, ampak težko je na kratko opisati dobro voljo, ki me daje. Ker bo vse ok. Več kot ok. In zdaj to vem. In bom naredila vse, da bo tako ostalo. Ne morem spat. Smeji se mi.
P.S. Še ena taka za med zgornje misli... Baje se dobre stvari dogajajo dobrim ljudem. To je popolnoma nesebično, brez razmišljanja o vseh posledicah, ki pridejo zanj, rekel nekdo, ki ga zelo cenim in spoštujem. Stavek, slišan že tolikokrat, pa še nikoli ni dosegel takega učinka.
1 komentarjev:
:)
Post a Comment