Videla sem zanimivo postavitev znakov.
In našla svoj najljubši znak!
Učila sem se, in dobila devetko - kar pri uredniku Vala202 na RTVju :) Se mi je smejalo še kar nekaj časa.
V centru nekajkrat opazila celo konjušnico iz Texasa.
Prvič sem se peljala z BicikLJem in bila navdušena. Opazila sem tudi, da se kolesa, s katerimi sem se vozila, močno razlikujejo od ostalih parkiranih.
Našla sem super pekarno in svoj nov najljubši sendvič.
Po dolgem času se mi je spet naježila koža. Srečala sem svojo bivšo ljubico. Točno tisto (believe me, I KNOW), s katero sem videla toliko lepega in od njenega prvega kilometra naprej doživela še toliko krasnih, ki so sledili. SPET se prodaja. Prisegla sem si, da bo nekoč moja. Pa tudi, če bo to čez deset let, ko bodo avtomobili že letali po luftu. Če bo še cela, bo moja. Ne glede na to, da je vsebina skoraj popolnoma zamenjana. Nekaterim je samo pleh, meni pa ena in edina. Moja bo! I miss her!
Na lastne oči sem videla dokaz, da je v dvoje res lepše.
Obiskala sem svoje kosmatinke in jim presesala postelje in praskalnike. Smo bile zelo pridne! to je šele material za pogrešat... Raje ne pišem več naprej.
Bila sem na lepi razstavi in na lastne oči videla pred seboj nešteto razlogov za življenje! V ljudeh. Meni bližnjih in tistih, ki jih ne poznam. V njihovih zgodbah, njihovih bežnih gestah, pogovorih...
Kasneje sem videla, kako očarljiva je lahko Ljubljana zvečer. In živahna. Paviljon so prestavili in je oživel. Služi namenu. Ta večer je igral Big band Vrhnika.
Bil je krasen sobotni večer. Po dnevu, ki bi si ga najraje pospravil za slabše čase, pa se je zgodilo neizbežno. Sladoled mi je padel na tla! Sem ga pobrala in pojedla do konca, kaj pa naj bi drugega...
Videla sem plenilca...
...in spoznala novega prijatelja - plenilčev plen, ki to ni postal :)
Ko je na sprehodu Lili gledala v reko, sem izkoristila priložnost in podebatirala z ozelenelo Pavlino.
Prvič čakala pri rdeči luči pred tunelom (zaradi katere sem do tega dotičnega tunela potrebovala PREVEČ časa).
Pustila sem se razvajati sodelavki v sužbi, ki mi je naredila ledeno kavo, čeprav je sama ne pije. Prisežem, da boljše nisem pila še nikoli!
Srečala kolo, katerega lastnik mora biti izredno zanimiva in predvsem zaupljiva oseba - sploh glede na bližino bifeja. Uboga žena, le kako dolgo je čakala na tale hlebec.
Včeraj je bil najbolj obupen dan v tem mesecu (ki je jasno prilezel iz najbolj obupnega tedna), zanj na srečo nimam fotke. In danes... Poleg tega, da sem spet popolnoma razočarla sebe, sem potegnila ven škatlo za ustvarjanje, prijela za čopič in si sproti izmišljevala. Nastala je zanimiva reč. Je sedlo.
In našla svoj najljubši znak!
Učila sem se, in dobila devetko - kar pri uredniku Vala202 na RTVju :) Se mi je smejalo še kar nekaj časa.
V centru nekajkrat opazila celo konjušnico iz Texasa.
Prvič sem se peljala z BicikLJem in bila navdušena. Opazila sem tudi, da se kolesa, s katerimi sem se vozila, močno razlikujejo od ostalih parkiranih.
Našla sem super pekarno in svoj nov najljubši sendvič.
Po dolgem času se mi je spet naježila koža. Srečala sem svojo bivšo ljubico. Točno tisto (believe me, I KNOW), s katero sem videla toliko lepega in od njenega prvega kilometra naprej doživela še toliko krasnih, ki so sledili. SPET se prodaja. Prisegla sem si, da bo nekoč moja. Pa tudi, če bo to čez deset let, ko bodo avtomobili že letali po luftu. Če bo še cela, bo moja. Ne glede na to, da je vsebina skoraj popolnoma zamenjana. Nekaterim je samo pleh, meni pa ena in edina. Moja bo! I miss her!
Na lastne oči sem videla dokaz, da je v dvoje res lepše.
Obiskala sem svoje kosmatinke in jim presesala postelje in praskalnike. Smo bile zelo pridne! to je šele material za pogrešat... Raje ne pišem več naprej.
Bila sem na lepi razstavi in na lastne oči videla pred seboj nešteto razlogov za življenje! V ljudeh. Meni bližnjih in tistih, ki jih ne poznam. V njihovih zgodbah, njihovih bežnih gestah, pogovorih...
Kasneje sem videla, kako očarljiva je lahko Ljubljana zvečer. In živahna. Paviljon so prestavili in je oživel. Služi namenu. Ta večer je igral Big band Vrhnika.
Bil je krasen sobotni večer. Po dnevu, ki bi si ga najraje pospravil za slabše čase, pa se je zgodilo neizbežno. Sladoled mi je padel na tla! Sem ga pobrala in pojedla do konca, kaj pa naj bi drugega...
Videla sem plenilca...
...in spoznala novega prijatelja - plenilčev plen, ki to ni postal :)
Ko je na sprehodu Lili gledala v reko, sem izkoristila priložnost in podebatirala z ozelenelo Pavlino.
Prvič čakala pri rdeči luči pred tunelom (zaradi katere sem do tega dotičnega tunela potrebovala PREVEČ časa).
Pustila sem se razvajati sodelavki v sužbi, ki mi je naredila ledeno kavo, čeprav je sama ne pije. Prisežem, da boljše nisem pila še nikoli!
Srečala kolo, katerega lastnik mora biti izredno zanimiva in predvsem zaupljiva oseba - sploh glede na bližino bifeja. Uboga žena, le kako dolgo je čakala na tale hlebec.
Včeraj je bil najbolj obupen dan v tem mesecu (ki je jasno prilezel iz najbolj obupnega tedna), zanj na srečo nimam fotke. In danes... Poleg tega, da sem spet popolnoma razočarla sebe, sem potegnila ven škatlo za ustvarjanje, prijela za čopič in si sproti izmišljevala. Nastala je zanimiva reč. Je sedlo.
I wish...
0 komentarjev:
Post a Comment