Objavljen ni bil še nikjer. Tukaj boste našli celoten pogovor in ne prečiščenega besedila, ki sem ga oddala Milosavljeviču. Branje je precej dolgo, ampak se splača. Zakaj? Ker je to oseba, s katero se lahko pogovarjaš do nezavesti, pa tema nikoli ne bo dolgočasna. Ker je to oseba, o kateri ljudje vejo premalo in je do sedaj dajala zgolj površne intervjuje. Ker se o Miru splača izvedeti več in ker ne bi škodovalo, da bi približno tako razmišljali vsi trenerji.
Okoliščine intervjuja? Košarkarski klub Olimpija je bil pred zelo pomembno tekmo z Barcelono in Miro Alilović je bil takrat pomočnik trenerja Jureta Zdovca.
Dobila sva se v All Stars baru nasproti dvorane v Stožicah. Bil je petek, 14. januar 2011, ura je bila točno 16.30. Čakala sem ga ob cesti in s strani dvorane je prišel točno.
Med dogovarjanjem po telefonu mu ni bilo čisto jasno, s kom govori in kam bi me dal, a se mu je slika razjasnila takoj, ko me je zagledal. Že od daleč. Tako s kretnjami, kot s širokim nasmehom mi je dal dobro vedeti, da se mu je prižgala žarnica, v stilu "Ja zakaj pa nisi prej rekla, da si ti!" Pogovor je bil izredno sproščen in poln smeha - kot bi se začvekala dva kolega, ki se že dolgo nista videla. In res je bilo tako. No, ironično, v lokalu nama je postregla moja bivša (in takrat res prekleto dobra in talentirana) soigralka iz Slovana. Svet je res majhen.
Miro je točno tak, kot se ga spominjam. Ima sicer še več izkušenj in znanja in je trdno prepričan v to, kar govori. Je zelo energičen, trden in pozitivno naravnan sogovornik. Veliko se smeji, o svojem delu govori preudarno, mirno in vidi se, da je ta del njegovega življenja lepo popredalčkan in urejen. Pove, kakor misli in za tem stoji.
Lahko bi rekla, da je to eden mojih najljubših intervjujev. Verjetno bo na tem mestu ostal še dolgo. Še enkrat ponavljam, da to ni prečiščena in urejena oblika intervjuja, ki bi ga recimo lahko videli v Delu. Gre za objavo celotnega pogovora! Temu primerna je tudi dolžina. Za branje veliko krajše verzije najdete na dnu link do pdf-a oddane naloge.
"ZA TALENTE MORAŠ IMETI NOS!"
Od kod tvoje znanje košarke?
V Kamniku niso imeli košarkaškega kluba, zato sem košarko začel igrati pri pionirjih v Domžalah. V zadnjem letniku ekonomske srednje šole sem se začel preizkušati kot trener. Začel sem na osnovni šoli Toma Brejca, kjer mi je bilo všeč. Ko sem začel s študijem na Fakulteti za šport, za delo nisem imel več časa. V tistem času je Vili Račič kontaktiral fakulteto in izrazil željo po trenerjih, ki bi mu pomagali. Tedanji eden asistent na katedri za košarko, profesor Franjo Račuj, je v meni videl potencial in me vprašal, ali bi bil pripravljen sodelovati. V nekaj dneh sem začel z delom v klubu. Najprej sem nekaj mesecev delal na OŠ Maksa Pečarja, nato pa me je Vili leta 1998 povabil v klub, kjer sem ostal dve leti in pol in najprej začel delati z dekleti. To je bila zame ena zares lepa izkušnja in se teh dni z veseljem spominjam. Takrat je bila tudi generacija drugačna, danes je delo veliko težje. Toma Mahoriča sem prosil, če se lahko udeležim njegovih treningov, spremljam njegov način dela, ga kaj vprašam itd. Pri njem sem se na ta način dodatno izobraževal in ga imam še danes za svojega mentorja. Splet okoliščin je bil tak, da je po pol leta ostal brez pomočnika, se spomnil name in direktorja Janeza Rajglja, s katerim sodelujeva tudi danes pri Olimpiji, vprašal po meni. Poiskali so me na fakulteti in ko mi je Tomo ponudil mesto pomočnika, sem ga takoj sprejel, saj me na klub ni vezala nobena pogodba.
Kakšen je bil zate prehod s treniranja ženskih ekip h moškim?
Na Slovanu mi je bilo kasneje veliko lažje delati zato, ker sem prej dobro leto hodil na njihove treninge in sem fante ves čas spoznaval. Tam sem sedel in si zapisoval vse podrobnosti. Oni so spoznavali mene, jaz pa njih, zato ni bilo nobenih težav, ko sem prišel.
Kakšne so razlike v pristopu in motivaciji?
Razlike so in jih ni. Mogoče sem moral paziti edino pri eni stvari. Tudi danes sem namreč tak, kot sem bil takrat – temperamenten, vztrajen, želim, da se igralci in igralke čim več naučijo, dekleta pa so nekoliko bolj občutljiva. Pri delu z njimi je treba nekoliko paziti, saj jih zelo hitro slišiš. Dobra, spodbudna beseda njim ne pomeni vedno točno tega in jih hitro dobiš nazaj.
Zakaj ženska košarka pri nas ni bolj razvita?
Že dolgo smo iz tega. Eden od razlogov je ta, da je naša baza premajhna, kar se pozna tudi pri moški košarki. Drugi razlog pa je ta, da je košarka igra kontakta, kar dekletom v večini bolj ne odgovarja. Dekleta se veliko lažje usmerijo v ples ali npr. v odbojko, če vzamemo igre z žogo, ker tam tega ni toliko kot pri košarki. Menim, da je to bistven razlog. Poleg tega se dekleta s tem športom ukvarjajo nekako do srednje šole, mogoče še v prvem ali drugem letniku študija. S tem športom se ne morejo preživljati oz. si v tem športu pridobiti eksistence, medtem ko moški lahko. Če so dobri, s košarko lahko dosežejo marsikaj. V ženski košarki ni takih sredstev in financ, v njej se ne obrača toliko denarja kot v moški košarki. Sicer pa tudi sama moška liga nekoliko pada. Če se ne pojavljaš ves čas v medijih, težko dobiš sponzorje. In če dobro pomislim, res že ne vem koliko let nisem videl ženske košarke na televiziji.
Kaj pa v primerjavi s Čehi? Oni imajo povprečno moško košarkarsko ekipo, ženska ekipa pa igra v svetovnem prvenstvu.
Čehinje so tudi, kar se tiče evroligaškega tekmovanja, v sami špici. Saj tudi, ko je bila Ježica še v evroligi, je denar nekako bil, ko pa ni več igrala v njej, ker ni mogla zdržati niti finančno, ne drugače, pa je ni bilo več. Tudi pri moški košarki je tako. Slovenija je majhna in če ne igraš zunaj, v kaki mednarodni ligi, ne dobiš sponzorjev in ne prideš do denarja. Njih zanimajo tuji trgi, predvsem Balkan. Za primer - zato, ker igramo v NLB ligi, lažje dobimo sponzorje. To je bil za Slovenijo vedno zanimiv trg.
Se je že zgodilo, da bi kdaj opazil talentiranega bodočega igralca na uličnem igrišču in ga povabil na trening, kot so povabili Vilfana?
Ne še. Takrat so bili tudi časi drugačni. Igralce se išče drugače. Tudi dotok informacij je danes omejen. Jaz sem npr. še zadnje leto, ko sem treniral na Ježici, selekcioniral dekleta tako, da sem hodil po osnovnih šolah in po podatkih iz športnovzgojnih kartonov lahko razbral, katera so visoka. Nato pa je prišel zakon o varovanju osebnih podatkov in se zdaj do teh informacij ne da več priti. So pa za šport zelo pomembne.
Meni se je to zgodilo na drugačen način. Za primer lahko vzamem kar brata Dragič in npr. Čeha Jana Veselyja, ki zdaj igra v Partizanu in sem ga tudi jaz pripeljal na Slovan. V omenjenem klubu smo potrebovali dobra tri ali štiri leta, da smo postal znani po tem, da dobro delamo z mladimi. Tako je vsak mlad in talentiran igralec sam poiskal naš klub in želel igrati pri nas in jih ni bilo težko privabiti. V Sloveniji, ki je majhna, to ni težava. Če je kdo dober, se to hitro sliši, moja naloga pa je bila, da se v takem primeru usedem v avto, se odpeljem pogledat na tekmo in se odločim ali bomo igralca povabili k nam ali ne.
Kako prepoznati pravi talent?
Imeti moraš pravi občutek oz. dober nos. Nekateri trenerji to imajo, drugi ne. Eni to pridobijo z leti in izkušnjami, drugi pa nikoli. Ni dovolj, da talent samo odkriješ. Temu sledi mukotrpno delo. Jaz pa sem zelo strog, trmast in priznam, igralcu je pri meni težko in tudi veliko pritiskam nanj. Če govorimo o Goranu Dragiču, priznam, da sem celo ekipo podredil njemu, vsi so morali delati zanj. Zame je bil on poseben talent. Vedel sem, da bo lahko nekoč igral v NBA ligi, ostali pa ne. Vendar mu še zdaleč ni bilo lahko. Bil je pod različnimi pritiski, od njegovega individualnega napredka, do tekme, na kateri se je moralo zmagati in to mu je kasneje pomagalo.
Si delal tudi z Jako Lakovičem?
Ja, ko sem prišel na Slovan, sem z njim delal leto in pol. In recimo, če primerjam Lakoviča in Dragiča, se tu lahko dobro vidi, kaj se lahko naredi iz talenta in trdega dela. Goran Dragič je primer talenta in kaj se da narediti s talentom, pri Jaki Lakoviču pa gre za 95% dela in kaj se tudi iz tega da narediti.
Koliko je pri razvoju mladih pomembna »minutaža« igranja na tekmah?
Pri tem bi se jaz predvsem osredotočil na vlogo trenerja. Najbolj pomemben kriterij zame je, kateri trener bo s tem otrokom delal. Drugo pa ja, normalno. Če je igralec dovolj perspektiven, mora igrati in ni druge. Koliko igralec sedi na klopi je popolnoma odvisno od vizije kluba. Pri nas je bilo vedno vse načrtno določeno. Če želiš iz vsake generacije narediti enega ali dva igralca, se je treba prej posvetovati z glavnim trenerjem in se odločiti, katerega mladega igralca se bo tisto leto dalo v ekipo, porinilo naprej in se mu dalo priložnost. Vse je odvisno od politike kluba. Vsekakor je to težje delati zdaj pri Olimpiji, kot sem prej to jaz delal na Slovanu. To je nivo Evrolige, tisto takrat pa je bila NLB liga ali slovenska liga.
Koliko truda so danes mladi pripravljeni vložiti v treniranje? Za primerjavo bi lahko vzeli npr. nekdanjo zagrizenost Dražena Petrovića, ki je res neprestano treniral?
Zelo malo. Tu bi lahko jaz govoril o Zoranu Dragiču, ker mi je zdaj nekako tudi najbližje. Z njim sem delal 5 ali 6 let. Ko je on prišel, je bil star 15 let in je točno vedel, kaj si želi. Želel je biti košarkar. Če bi mu takrat rekel: “Zoki, ni šole, delaj jo po izpitih, moramo trenirati!”, bi on to naredil. Ne vem pa, koliko je danes staršev, ki bi bili pripravljeni pristati na kaj takega. Mislim, da zelo malo. Da ti uspe, je treba v življenju tvegati marsikaj.
Kaj bi se moralo v Sloveniji spremeniti, da bi bil razvoj mlajših igralcev boljši?
Prvo bi morali postaviti prave trenerje. Ogromno trenerjev je slabih, lenih. Bolj kot profesionalnost, jih zanima honorarno delo. Če želiš delati vrhunski šport, ne moreš delati v tej smeri, to je amaterska raven. Mene je vedno zanimalo drugačno delo. Če sem imel znotraj ekipe dobrega igralca, sem vsa štiri leta vse podrejal njemu in poskrbel, da sem ga naredil. To se kaže tudi v mojih rezultatih. V zadnjih letih sem edino jaz naredil nekaj na tem in proizvajal igralce. Skoraj vsi so šli skozi moje roke. V reprezentanci jih je skoraj polovica in govorim le o top igralcih. Goran Dragič, Zoran Dragič, Jaka Klobučar, Emil Preldžić, Gašper Vidmar, Jan Vesely. To je recimo nekaj vrhunskih igralcev na nivoju Evrolige. To lahko naredi trener v štirih ali petih letih trdega dela, ampak sem pa na ta način tvegal veliko ostalih igralcev in jih temu podredil. Se je pa zato ustvarila generacija, ki bo čez nekaj časa polovica reprezentance oz. bodo nosilci reprezentance in narediti nekaj takega je za trenerja velik dosežek.
Kako ravnaš pred pomembnimi tekmami, na kakšen način skušaš takrat vplivati na igralce?
Motivacija in vpliv na igralce je bolj naloga glavnega trenerja. Pri teh letih so igralci že profesionalci in vedo, za kaj gre. Edino z majšimi igralci, kar jih imamo, komuniciram jaz, s starejšimi niti ni treba toliko. Moje delo je, da pogledam vse tekme in igralce taktično pripravim – kaj igrajo, kako je treba braniti, in po drugi strani, kako jih moramo napadati, kje so šibki in kako se sistematično lotiti nasprotnika.
Kako ekipo pripraviš na nasprotnike - npr. proti ekipi z enim prevladujočim igralcem ali npr. Barceloni, kjer je vsak lahko ključen igralec?
V košarki je pomemben kolektiv in timsko delo. Tudi lansko leto je Olimpija imela po imenih in priimkih dobro ekipo, ampak niso mogli ničesar narediti, ker ekipa ni imela duše, srca in pravega karakterja. Letos pa je velika razlika, saj gre za dober tim, v katerem se je vsak igralec v vsakem trenutku pripravljen vreči za žogo in to je tisto, kar te dela in kar te dviguje. Ni recept zgolj »brcanje« zvezdnikov. Zdaleč od tega. Že samo s svojo ekipo imaš čisto dovolj problemov, da bi se lahko ukvarjal še z drugimi.
Kako izgleda zadnja motivacija pred ključno tekmo?
Takrat še enkrat ponovimo njihove sisteme, igralci vsak zase pogledajo, kako se morajo lotiti svojega dela. To je vse tisto, na kar se pripravljamo najmanj tri zaporedne dni pred tekmo. Tik pred tekmo vsak dobro ve, kaj je njegova naloga. In nato, ko pridemo ven na igrišče in zahrumi 13.000 gledalcev, dejansko ne rabiš večjega motiva. Že to te napolni z energijo, ti nabije adrenalin. To je eden izmed ključnih dejavnikov da smo med top 16. Publika ti lahko ogromno pomaga, lahko pa ti tudi ogromno škoduje, ampak tega, kar se dogaja letos v Stožicah, si nihče ni mogel predstavljati.
Je tekma toliko težja, če igrate v gosteh, ravno zaradi publike?
Mi smo imeli na začetku eno težko obdobje pri igranju v gosteh. Tam smo bili neprepoznavni. Mogoče zato, ker si navajen doma igrati pod takimi pogoji, nato pa prideš nekam, kjer je drugače. Težko je tu najti nek razlog. Pred božičem smo nivo zelo dvignili in igrali dobro tako doma kot v gosteh. Se je pa to zdaj spet malo ponovilo zaradi pavze med prazniki, ampak mislim, da smo stanje vseeno kar precej popravili.
Ali tudi trenerje motivira publika?
Če gledam s svojega stališča, lahko rečem, da ko se začne tekma, okrog sebe ne vidiš ničesar. Vidiš tistih deset igralcev na igrišču, razmišljaš, opazuješ, si opišeš in nato skušaš glavnemu trenerju pomagati, dati napotke, mu povedati, kaj je slabo in kaj je dobro, da to lahko prenese na igralce, drugega okrog sebe v bistvu ne vidiš.
Ampak kaj je tisto, kar tebe motivira pred tekmo?
Zase vem, da za vsako tekmo hočem samo zmago. Po njej se umirim in o tej tekmi ne razmišljam več. Ko izgubimo, pa o tej tekmi razmišljam še dva ali tri dni, kar pa ni ravno najboljše.
Lahko uporabiš znanje oz. poznavanje svojega bivšega igralca, ko igra v ekipi nasprotnikov npr. ko bo Lakovič igral za Barcelono?
O, seveda lahko! Zato, ker ga poznaš v dušo. Veš kaj dela, veš kako diha. In dobro veš, kako ga je treba ustaviti, saj si ga treniral.
Pa ga boste poizkusili na ta način?
Seveda, da bomo. Pa se z njim veliko še slišiva po telefonu - tudi ko je v Barceloni, ampak ko je tekma, vmes ni poznanstev in ni prijateljstev. On je takrat na drugi strani, jaz pa sem na naši.
Kakšno je tvoje stališče do conske obrambe? Kakšna je njena vloga, zakaj še vedno deluje kot presenečenje?
Mislim, da v članski kategoriji conska obramba ne preseneča več, v mlajši kategoriji pa. Nisem pa veliki zagovornik te obrambe, ampak zagovarjam bolj pressing variante. To sem gojil tudi pri mlajših, saj je to dobro za njihov razvoj. Drugače je namreč, če mora igralec prenesti žogo ob agresivni obrambi, če mora podati, ko je obramba tik ob njem, če mora izvesti met na koš, če je obramba z rokami gor. Mislim, da gre tu za veliko večji in zahtevnejši nivo, kot proti conski obrambi. Če imaš ekipo, ki v svoji osnovi dobro igra ena na ena, cona ni noben problem. Cona se drugače uporablja bolj kot neko kratko presenečenje. Za daljši čas, npr. v desetih minutah, se ti nikoli ne obrestuje dobro. Koristimo jo edino v primeru nekega presenečenja npr. če nasprotni trener vzame time-out in jim govori kako proti osebni obrambi, ti pa jim postaviš cono in s tem izničiš njihov time-out. Se pravi čisto s taktičnega vidika.
Koliko se jo trenira pri vas?
Zelo malo, tudi Jure ni njen zagovornik in je najraje sploh ne bi nikoli igral.
Kako je s prostimi meti na tekmi – so odvisni od koncentracije in psihe ali od znanja?
Vse je v glavi. Iz svojih izkušenj vem, da pridejo obdobja, ko igralec v sezoni ni zadel niti enega. Takrat je najboljša prepoved metanja prostih metov na treningu, zato da odmisli s čem ima težavo. Predvsem je psihološko. Važno je, da igralec, ko pride na črto, izvede nek svoj ritual. Naredi enega ali dva driblinga, malo zavrti žogo, se umiri in nato vrže na koš. Kako žogo vrže, sploh ni bistveno. Pri prostem metu sta le on in koš, ni obrambe. Ni mu treba razmišljati še o tem, kako bo nadigral nasprotnika. Tam sta samo on in koš in zato je to zame samo igra s svojo psiho. Takrat, ko mu gre to slabo, je najboljše, da prostih metov sploh ne meče čisto nič in bo napredek ogromen. Sam sem na začetku delal to napako, da sem tistemu, ki mu ni šlo, ves čas govoril, naj meče in meče, da bi pridobil samozavest, pa je bil rezultat samo kontra učinek. Ko pa sem jim to prepovedal, pa je bilo veliko bolje. Sicer to ne velja za čisto vse npr. za tiste, ki slabo mečejo, to ne velja.
Kdo bi po tvoje lahko postal dober trener?
Pri tem sem zelo kritičen, ker vem, kako je pomembno, da ima igralec dobrega trenerja. Trener ga lahko naredi, lahko pa ga uniči. Uničuje ga predvsem s svojim neznanjem ali nevztrajnostjo, nepotrpežljivostjo in tako naprej. Eno je govoriti, da »je lahko« trener, vendar mora najprej dobiti priložnost in se pokazati, prej ne more biti trener. Isto velja za igralca. Mislim, da morajo mladi trenerji predvsem nekaj vložiti vase. Tega je danes čedalje manj. Ko pride, je prva stvar, ki ga zanima, višina honorarja, ki ga bo za svoje delo dobil, ne to, da bi mogoče šel h enemu, drugemu ali tretjemu trenerju – nekomu starejšemu, ki mu lahko s svojimi izkušnjami ogromno pomaga. Meni je šolanje pri Tomu mogoče nadomestilo štiri ali pet let svoje prakse. Ogromno trenerjev, v mojih časih, je bilo tudi dobrih, vendar so odnehali in se niso odločili za profesionalno usmeritev v trenerstvo oz. da bi to delali in od tega živeli.
Lahko zelo dober trener s povprečnimi igralci naredi dober rezultat? Npr. bi lahko tudi kdo drug osvojil toliko evropskih naslovov in s takimi igralci, kot jih je Željko Obradović?
Ne. Imeti moraš predvsem individualno kvaliteto, da segaš po samem vrhu in s povprečneži to ni mogoče. Predvsem moraš imeti znotraj ekipe do dva ekstra igralca, ki sta pripravljena prevzeti odgovornost, rešiti tekmo, kar se pri povprečnih igralcih ne more zgoditi. Lahko se kdaj na srečo, ne moreš pa s tem dobiti večih tekem, da bi prišel v sam vrh. Lahko se zgodi, da je odličen trener, pa z neko povprečno ekipo doseže 7. ali 8. mesto. To se ocenjuje drugače in se mu vseeno prizna velik uspeh, ker je iz ne prav posebne ekipe naredil tak rezultat. Obradovič je imel zelo dobro ekipo. Glavni play je bil Đorđevič, za katerega pa vemo, koliko je dosegel. Brez ekstra igralca, okoli katerega se vse vrti, boljših rezultatov ne moreš dosegati.
Kako dolgo moraš imeti staž trenerja, da lahko prevzameš evropsko ekipo?
Tu ni pravila. Gre bolj za to ali občutek imaš ali ne. Nekdo, ki ga nima, lahko 15 let vodi, pa se ne bo naučil ničesar. Trenerjev evropskih ekip je vsega skupaj 24. Da si v Evropi med 24 trenerji, je res velik dosežek, do katerega je zelo težko priti. Ni pot vedno taka, kot si jo sam zamisliš. Imeti moraš tudi nekaj sreče oz. priložnost doseči nek rezultat in nato gre vse lažje. Jaz se ne bojim nobenega pritiska in nobene priložnosti. Če se mi nekaj ponudi, v to grem in če iz tega ne bo nič, pač ne bo uspelo, ampak ne bom pa izpustil nobene priložnosti, tako je treba gledati. Predvsem moraš biti samozavesten in verjeti vase. Jaz verjamem samo sebi, svojemu znanju. Da bi se nekdo vmešaval v moje delo, nikomur nisem pustil. Se pa zelo rad udeležujem seminarjev in izobraževanj. Drugače pa kakšnih sugestij od nekaterih »trenerjev« jaz ne poslušam. Delam po svoje in verjamem predvsem vase. To te gradi. Zaradi tega si močan, samozavesten in s tem vzgajaš tudi svoje igralce. Če pa dvomiš vase, tega posla ne moreš opravljati. To, da sem trmast, je zelo dobro. Sicer ne preveč, ampak trmast moraš biti.
Kakšen je pomen dobrega organizatorja v ekipi – torej takega, ki zna motivirati in deluje kot podaljšek trenerja npr. kot je Zdovc rekel za Ilievskega.
Organizator je ključ. Če imaš ti za ostale štiri igralce, ki so top v Evropi, niso brez njega nič. On je trener na igrišču. On vodi, razmišlja. V Sloveniji je bil to nazadnje Goran Dragić. Naslednji je Luka Rupnik. To je tudi še en moj igralec, ki sem ga v Slovan pripeljal iz Idrije. In z njima sem se jaz vedno največ pogovarjal. Play mora dojeti, kako ti razmišljaš in kaj hočeš. Mora se naučiti, kako se lotiti nasprotnika. On mora imeti vse v glavi in mora biti med tekmo ves čas povezan z mano in v stiku z mojimi očmi. Pri Ilievskem gre za njegovo kvaliteto in izkušnje. On dobro ve, kako je treba odigrati. Poleg njegovih sposobnosti vodenja in pameti je pa tudi izredno pogumen igralec. Njemu ni nikoli problem vreči odločilne žoge, medtem ko imajo mnogi s tem težave.
Zakaj danes ni več takih neustavljivih centrov, kot so bili pred 20 ali 30 leti, kot sta bila npr. Ivo Daneu ali Litvanec Arvidas Sabonis?
Ja, nazadnje sta to bila Vidmar in Krušič, letnik 87. Osebno zelo rad delam z visokimi igralci. Mislim, da imamo v Sloveniji potencialni generaciji v letnikih 92 in 96. Zakaj jih ni? Ko center pride, je visok in malo štorast in je v teh njegovih začetkih v ekipi običajno tudi predmet posmeha zaradi svoje nerodnosti, nekoordiniranosti. V svoji ekipi tega nikoli nisem pustil, ker je košarka zame še vedno igra centimetrov. S centri je treba delati do 20., 21., 22. leta, ker se jih čaka. Kasneje dozorijo, se kasneje razvijejo. Prva stvar je torej posmeh soigralcev, drugo pa to, da ga trener sicer vidi, nima pa ne časa in energije, da bi se ukvarjal z njim in enostavno reče, da je štorast. Je pa v košarki zame center takoj za playem. Ne gre ne brez enega, ne brez drugega. Kot prvo ne moreš iti brez trenerja na igrišče, kot drugo pa košarke ne moreš igrati brez centra. Brez trojke ali dvojke lažje, brez centra pa ne. Potem si rokometna ekipa, ne košarkarska.
Kakšen odnos imaš do igralcev? Si strog, očetovski, prijateljski, potrpežljiv, zahteven? Zoran Dragič je nekoč dejal, da si mu, po petih letih sodelovanja, kot drugi oče.
Moj odnos je odvisen od tega ali delam z mladimi ali s profesionalci. Ko je trening in ko igralec pride v dvorano, v klub, v sejno sobo… Takrat ne gre le za strogo, gre za železno disciplino. Tak sem. Ko pa se konča trening in igralec kaj potrebuje, sem mu na razpolago ob katerikoli uri in mu rad pomagam. Ko je trening, se dela. Takrat so zame čisto vsi enaki. Vse deluje na neki strogo profesionalni ravni. Ko sem imel mlade na Slovanu, je bilo enako. Mnoge je to tudi motilo, ampak vedno pravim, da so premladi, da bi razumeli za kaj gre. Eni razumejo, drugi pa prepozno pridejo do razumevanja. Pri meni so treningi zelo intenzivni in težki, tako fizično kot umsko zahtevni, morajo pa biti zanimivi. Medtem ko sem pa v prostem času igralce ves čas kontroliral. Zanimalo me je, kako jim je šlo v šoli – če kdo ni imel pozitivnih ocen, ni hodil na treninge, to je bilo prepovedano. Ko so bili tu iz drugih krajev in v neki hiši, sem preverjal ali je čisto, ali zajtrkujejo, kako jim gre v šoli, kdaj se učijo in tako naprej. To je bila nekakšna kontrola, ampak ne zato, da bi igral policaja. Igralci so to skrb cenili in mi jo z veseljem povrnili na igrišču – pomembno je namreč, kakšen odnos imaš do njih. Predvsem moraš pa biti pravičen. Ne smeš jim lagati. Nekaj najhujšega je, če igralcu rečeš, naj pride, da je dobro treniral, da zdaj bo pa igral na tekmi 30 minut, dejansko pa ga daš v igro za pet minut. To je nekaj najhujšega in tu se sodelovanje z igralcem prekine, ker ni več zaupanja. Tu se zgodba takoj zaključi. Tega in takih obljub pri meni ni bilo nikoli. Obljubil sem jim samo trdo delo in da bodo solze. Vsakemu, ki je prišel v Ljubljano iz drugega kraja, je bilo jasno razloženo. Glej, jokal se boš, ker ti bo težko. Ne boš imel očeta in mamice ob sebi, treniralo se bo toliko in toliko, šola bo morala biti pozitivna in tako naprej. Je zelo naporno. Mogoče je smešno, ampak še ni bilo nikogar, ki se ne bi kak dan zjokal od tegobe, so se pa zato nekaj naučili. Mene je predvsem zanimala produkcija. Ne količina in neka baza, ampak ko delaš z mladimi, ti mora biti v prvem planu produkcija igralcev, ne rezultatov. Rezultat pride potem spotoma – kot nagrada za trdo, dobro in pošteno delo, nič drugega.
Za koga so po vašem mnenju končnice bolj stresne – za igralce, trenerje ali gledalce? Razmišljaš kdaj o tem, da vas gleda cela Slovenija oz. še kaj več?
Trenerji smo zelo vajeni tega. Mislim, da bolj za publiko. Če sodim po sebi, ko sem šel kdaj na ogled kake tekme čisto neodvisno. Mislim, da si bolj nervozen in živčen, če igro spremljaš od zgoraj s tribune. Če si ob parketu, si zatopljen v svoje misli in v samo igro, ker moraš biti takrat zelo umirjen in razmišljati, kako se odločiti.
Kaj si misliš sam pri sebi, ko kdo od soigralcev po neumnosti zakrivi potezo, krivo za izgubo tekme?
Na to gledam drugače. Pri mlajših je bilo tako, da sem jaz sam od njih zahteval, da vržejo zadnjo žogo na koš. Hotel sem jih narediti in je bil to nekakšen test, zato mi nikoli ni bilo žal. Tudi ko je bil še Lakovič, se spomnim še danes štirih ali petih tekem, ko smo izgubili. In vsakič je hotel on rešiti situacijo, vendar je nikoli ni rešil dobro. Ampak vsakič, ko je prišlo do takšne situacije je sam želel rešiti tekmo. Sicer je nikoli ni, ampak je pa bil odločen. Ko pride do te situacije je ta že sama po sebi tako ali tako za igralca zelo stresna. Ni zamer. Včasih se na koncu tekme zgodi tudi, da nihče tega noče, nato pa preseneti nekdo, od katerega tega ne bi pričakoval. Drugače pa si želi na ta način doseči zmago vsak igralec, ali bo zadel ali ne je pa v odvisno tudi od sreče. Na sezono vedno gledam tako… 50% tekem se ti je obrnilo v prid, 50% si jih pa izgubil.
Prej si bil prvi trener, zdaj pomočnik trenerja. Je to zate korak nazaj? Kakšen izziv ti predstavlja delo?
Sem tak karakter, da bi v prihodnosti nekoč želel delati samostojno. Delo na Olimpiji mi je čisto ok, ker sva se z Juretom tudi prej dobro razumela in dobro sodelujeva. Veliko lažje je tudi zato, ker ogromno treningov prepusti meni in je tako meni veliko lažje. Če pa bi s prekrižanimi rokami stal ob igrišču, bi me pa bolj bolelo, čeprav bi jih večina rada bila tam in to delala, mene pa bi to raztrgalo, ker se poznam. To mi predstavlja novo izkušnjo. Na ta način sem namreč del košarke, ki se igra na najvišji ravni v Evropi. To je zame prvo leto evrolige, zaenkrat nam gre dobro, imamo dober štab in dobro sodelujemo. Tako, kot morajo biti igralci ekipa, takšen mora biti tudi štab.
Nobeden od slovenskih trenerjev še ni imel priložnosti voditi ekipe pred takim občinstvom, najbrž je tudi to svojevrstno zadoščenje.
Že ko je bila otvoritev Slovenija:Španija, je bilo tudi doživetje. Nikoli ne bom pozabil, ko je cela dvorana zapela slovensko himno. Teh občutkov, ki te preplavijo, se ne da opisati in ta obiskanost je še en dokaz, da imamo Slovenci radi košarko.
Kako doživljaš tekme z velikimi ekipami v primerjavi s tekmami, ki si jih vodil na Slovanu? Kako je sploh voditi tekmo pred toliko gledalci – take priložnosti še ni imel noben slo. trener.
Drugače je. Leta minevajo in vedno se rad spomniš tistih časov za nazaj. Tu ti v glavnem pomaga publika, gre za velike stvari in velike ekipe, igralce, trenerje. To je čisto drugačen nivo. Tu je vse usmerjeno v doseg rezultatov, tam pa je bilo vse usmerjeno v proizvodnjo igralcev. Ko delaš igralce, ne smeš vmešavati pritiska rezultata. Obojega skupaj ne moreš, ne gre. Če pa imaš ti nek realen, nekoliko nižje postavljen cilj, če spustiš to lestvico nekoliko nižje in se vseeno usmeriš v igralce, se pa to da izpeljati. Če je pri mladih igralcih prevelik pritisk rezultata in cilja, lahko tudi sami počijo, kar vsekakor ni dobro, do tega je treba priti postopoma.
Se ne bojiš, da bi ob delu za rezultat izgubil občutek za izoblikovanje mladih?
Ne, še danes zelo rad pogledam mlade in me zanimajo mlajše generacije. Mislim, da je v Sloveniji ponovno zelo dober letnik 96, dober je tudi 95, 94 je pa zelo slab. Starši takrat niso nič igrali košarke, če se malo pošalim.
Kaj pričakuješ od sebe? Si kdaj tudi razočaran nad sabo?
Po prihodu na Slovan sem imel nekoliko kasneje neko takšno obdobje, ko sem se spraševal, ali bi sploh še bil trener ali ne. Pride tako obdobje oz. neka trenutna kriza. Vem pa, zato ker sem začel kot mladi trener, da moram iti po poti, kot gre igralec. Postopoma si graditi kariero, korak za korakom. Kot igralec potrebuje kilometrino za razvoj, jo tudi jaz.
Kako bo igrati proti Slovanu?
Enkrat smo vmes že igrali trening tekmo, pa ni bilo nobenih emocij. Ko sem odšel v drugi klub, sem preklopil. Sem profesionalec in bom naredil vse, samo da zmagam. Je pa vedno, ko igraš proti svojim, še večji motiv, da zmagaš. Vedno je tako. Ko od nekje greš in kasneje z njimi igraš, si še toliko bolj motiviran. Take izkušnje sem imel tudi s svojimi igralci, ki pri meni niso bili dobri in sem jih drugim klubom posojal, da bi tam igrali, ker pri meni niso mogli. Ti fantje so proti imeni igrali svojo najboljšo tekmo, ampak jaz vem, da je to tako in to tudi pričakujem. Ko igraš proti svojim si vedno bolj motiviran.
Miro, najlepša hvala za ta pogovor in veliko sreče na prihodnjih tekmah.
Tukaj pa je še povezava do dokumenta, ki je bil oddan profesorju --> KLIK
0 komentarjev:
Post a Comment