Debni vrh dobiva druge barve

Ta vikend je bil len. Vsaj z moje strani. Malo sem sicer pospravljala, ampak ne preveč. Gregor je bila oba dneva v Ilirski Bistrici, ker je delal, meni pa ta dirka še nikoli ni bila všeč, zato sem bila doma. Saj mi je padlo parkrat na pamet, da bi se odpeljala pogledat, ampak sem si hitro premislila. Sobota je tako minila blazno počasi in nimam pojma, kam je šla. Že dolgo nisem gledala TV-ja, pa sem ga tokrat potem malo bolj. Sem našla štiri kar ok filme, dala vse štiri od sebe in bulila v škatlo :)

Danes je dopoldan potekal podobno, popoldne pa sem se šla malo razmigat in sčvekat s tavisokim sokašljanom na Debni vrh. To je tisti hrib, ki se kaže v ozadju v Gornji Radgoni v Petelinjem zajtrku :))) No, meni ni bilo treba do Gornje Radgone, prizorišče snemanja z delavnico vred je namreč v našem Kašlju :)

Kakorkoli že, po daljšem obdobju je bil dan bolj svsež in je španciranje po gozdu prav pasalo. Temperatura je bila ravno pravšnja, da lahko dihaš brez težav tudi med hojo po hribu navzgor.

V daljavi se je s stolpa videl celo obris Triglava, ampak preslabo, da bi ga ujela na fotko, zato sem raje slikala drugo stran in Kamniško-Savinjske Alpe. Slika je izpadla, kot bi bila to kaka res stara razglednica :)


Presenečena sem bila, kako so se že začele kazati jesenske barve. Prijetno presenečena zaradi njihove raznolikosti, neprijetno pa zato, ker nočem, da bi se poletje končalo. Saj ga sploh še ni nič bilo!

Praprot se je začela barvati v rjavo

Pod hribom so pred nekaj leti izkopali precejšnjo luknjo v močvirnat travnik. Naredili so večji ribnik in zdaj je postal zatočišče racam, v njem gojijo ribe, okolica pa je dovolj prijetna, da privablja številne pohodnike, ki ob njem malo posedijo in se sprostijo.

Deluje pomirjujoče.

Občutek imaš, kot da si kje na kakem drugem koncu Slovenije.

Joj. Jesenske barve ja. Nisem še pripravljena nanje, res ne.