Prijaznost iz nabiralnika

Predvčerajšnjim smo vsi stanovalci v nabiralnik dobili belo kuverto (doma zlepljen A4 list) s sporočilom. Ravno sva se srečali s sosedo, ki je kot jaz, pobirala ven pošto. Rekla je: "Ahja, kaj spet hočejo...", oz. nekaj v tem smislu. Tudi jaz sem pričakovala kako vabilo na sestanek stanovalcev, kako obvestilo o dezertaciji, čiščenju dimnika, obvestilo o novih stroških ali kaj podobnega. Ljudje res vedno pričakujemo samo tisto, kar nam gre na živce. Roko na srce, večina pošte pač je take. Računi, obvestila, take in drugačne reklame itd.

Ta kuverta je bila drugačna.

Nekdo se je odločil in ročno vsem napisal tole sporočilo. Glede na pisavo in besedilo, bi si upala trditi, da gre za žensko dušo.


Sporočilo me ni posebno ganilo, se pa z njim strinjam. Predvsem mi je dalo vsaj malo misliti. Kam je danes šla vsa naša prijaznost? Že res, da so razmere bolj ali manj težke, sploh negotovost, nezaupanje v prihodnost ljudi dela nervozne, zoprne in zagrenjene. Ampak ali moramo ob vsem tem še drug drugemu greniti življenje? Pa če že ne moremo biti ravno prijazni in početi prijazniih dejanj, vsaj ni treba, da smo nesramni.

Nasmeh je zastonj, nič nas ne stane, ob tem ne porabimo toliko energije, da bi nas v naslednji sekundi lahko doletel infarkt od prenaprezanja. Pa vendarle se včasih zdi točno tako.

Kaj res nima smisla, da vztrajamo, če so ljudje cepljeni proti temu? Ko se stoprvič nasmehnem prodajalki v šparu, ki me še stoprvič ignorantsko spregleda in moje stvari dobesedno nametava na pult, vem, da sem jaz tista, ki dela prav. Nima smisla, da vztrajamo, če so odzivi ignorantski, neprijazni, vzvišeni? Res? Zakaj pa ne? Da bo še več zagrenjenih ljudi hodilo po cestah, da bomo še mi postali del tega sivega povprečja, množice dolgih fac? Da se bomo lahko še grše gledali?

Ste se že kdaj poizkusili nasmehniti popolnemu neznancu, ki vam je šel nasproti? Ali pa zaželeti lep dan gospodični, ki na trgu v tovornjačku prodaja pekovske izdelke? Ali pa odkrito pohvaliti sodelavkino obleko, ki vam je res všeč? Pustiti komu na mizi majhno presenečenje? Napisati post-it listek z lepim sporočilcem? Poslati kar tako nekomu kartico s pozdravi ali revijo s temo, ki ga zanima? Nesti vrečke gospe, ki z njimi komaj hodi? Pobrati gospodu kartice, ki so se mu pred bankomatom raztreščile na tleh? Pomagati stari gospe prešteti drobiž na blagajni ali zložiti stvari v vrečke? Pozimi omesti še avto kolega s parkirišča, za katerega veš, da bo šel kmalu tudi sam domov? Ponuditi nekomu prevoz, zaradi dežja, ker ima visoke pete, ker mora oddati nalogo do določene ure, ker se mu mudi na vlak, čeprav ne greš v tisto smer?

Karkoli lahko naredimo, priložnosti se nam pokažejo same, samo oči je treba odpreti. Prijazna dejanja so tista, ki delajo svet lažji in lepši, čeprav se v njem dogaja veliko slabega. Ljudje smo zelo poceni. Lepa beseda je včasih dovolj, da smo cel dan dobre volje, da smo do človeka vedno naklonjeni. In obratno. Nekoga lahko zelo hitro poteptamo.

Če bi se vsak malo potrudil s prijaznostjo v svojem krogu ljudi (sem spadajo popolnoma vsi, ki jih v življenju srečuješ), bi se verjetno marsikaj spremenilo. Nalezljivo je, samo ozavestiti je treba, da bo lahko enkrat postalo del naše podzavesti. Čisto vsak lahko nekaj spremeni. Tudi dolge face ne morejo biti tako zelo trdovratne. Ena izmed njih me je po vztrajni prijaznosti z moje strani ravno danes prijazno vprašala, kako gre in če sem šele zdaj iz službe... Ha! Prisežem, da se da. Ne boste razočarani! Treba je posejat, da bomo lahko želi. Nekdo mora začet. Čakanje na nekoga drugega se ne izplača.

Think about it ;)