Žabe in mačke

Ura je 22:37, meni se je pa ravnokar odvalila velika skala z betice. To pa zato, ker sem pravkar pogoltnila in spravila skozi največjo, najgršo in najbolj sluzasto žabo med vsemi žabami, ki so se mi pojavile v službi. Jupiiii, sem lažja za par kg, da ne govorim o tem, koliko lažje se diha. Ok no, kakšna je še ostala, ampak une niso tako sluzaste :)

Sicer pa na tej strani nič posebno novega. Ta in naslednji teden naj bi bila namenjena učenju, pa do njega nisem še prišla. Bom pa še! Zagotovo.

Včeraj sem bila spet na fajn obisku. Medtem, ko je bil moj PC v obdelavi (ja, trenutno pišem s svoje škatle), sem jaz gnjavila kosmatinke.
Ko sem prišla, so bile zelo nezaupljive. Meti se je opogumila takoj. Kasneje pa še drugi dve, ampak nisem rinila vanju in sem počakala, da sta se mi sami približali, pa je šlo veliko prej, kot če bi ju lovila po stanovanju.
Pogrešam jih. Sploh ko smo kasneje skupaj grele kavč in ko so za mano hodile naokrog in ko je bilo tako, kot da smo tako ali tako vsak dan skupaj, je bil občutek res dober.

Zredile so se. Sploh Meti. Ko teče in jo gledaš od zadaj, ko se oddaljuje, vidiš, kako špehi šiga levo in desno pod trebuščkom :) Prej je bilo tako samo pri Kimi, zdaj je pa tudi Meti en bajsi.

Vse tri so res lepe.

Kimi in Meti.

Risa

"Bova čisto blizu, dokler si še tu!"

Priznam. Težko mi je bilo spet it stran.

Miiijaaaauuu...

Belo drevje

...mi je zelo všeč pozimi. Končno je prišel na vrsto tudi krajši sprehod.

Pri Ljubljanici, kakšen kilometer od izvira, se drevesa z belimi vejami skoraj dotikajo gladine. Vse je bilo zelo mirno, trije ribiči so vztrajali na ozkem in dolgem čolnu. Bilo pa je kar toplo glede na prejšnje dni, tako da jih najbrž ni zeblo. So kar pasali v tiho zimsko idilo.


Čeprav mi zima sploh ni več všeč, snega nisem prav nič vesela, je bilo danes, ko je spet posijalo sonce, vseeno lepo.


Vrhnika mi je v tem letnem času všeč. Samo... Naj se sneg že stopi in sonce malo dlje zadržuje oblake stran.

Jutri pa spet nov dan v službi po tednu dni na bolniški. Novo odmetavanje snega z avtomobila, nove prigode na našem parkirišču, novi izzivi v službi, edino novih voženj po avtocesti ne bo. Jutri smo prvega, vinjete še nimam, zato bom šla kar po stari cesti. Samo naj ne bo tako mrzlo, kot napovedujejo.

Scrabble - za večere, ko se vam noče in noče spati!

Če zvečer ne morete zaspati, ker se ne morete umiriti, če je že veliko ura, pa vas nič ne uspava, veste pa, da morate kmalu vstati, poizkusite z eno partijo Scrabbla. Če boste imeli srečo, bo igra ravno dovolj napeta, da se vam bo začelo konkretno zehati, medtem, ko boste čakali, da soigralec sestavi besedo ali pa da vam bo padla v bučo kakšna ideja, kaj bi sploh naredili iz črk o, o, o, i, a, i, o. Če še uspete besede postavljati tako, da je razplet skoraj nemogoč, je upočasnjen ritem neizbežen, zato boste pozno zvečer zagotovo samo še čakali, kdaj se bodo postavile zadnje črke in boste lahko šli spat. Kaj pa potrebujete? Poleg omenjene igre in podlage, je nujno potrebna žrtev, ki se bo želela zvečer z vami "pozabavati". Pa roko pred usta ko zehate!


Drugače mi je ta igra kar všeč, če je tempo hitrejši, ampak tole danes ni šlo nikamor.
Enkrat bi rada dobila leseno verzijo - baje obstaja in je prav lepa. Ampak mislim, da je samo v angleščini.

Igra obstaja kar dolgo, obstaja pa v 29 jezikih.

In zgodovina? Ja, tudi igre jo imajo. Saj vem, da vas ne zanima, zato bo v mini tisku :D

Nastala je v letu 1931, ko je, kot mnogi drugi, tudi Alfred Mosher Butts, lokalni arhitekt države New York ostal brez službe. Odločil se je, da bo za kratkočasenje v tem najbolj depresivnem obdobju nekako poskušal združiti veselje do iger in besed.
Želel je nekaj preprostega, kar ne bo podobno kartam, kjer je vse preveč odvisno od sreče, ali šahu, ki je bil za širše množice prezahteven. Osnoval je predhodnico, ki so jo poimenovali Lexico - ni bilo plošče, igralci pa so točke dobivali na osnovi dolžine sestavljenih besed. Nekatere črke so dale več točk, druge manj, število črk S, ki so igro delali lažjo, pa je omejil na 4.
Leta 1933 jo je hotel patentirati, pa je bila prošnja zavrnjena. Tudi od večjih izdelovalcev iger je dobil le vljudne zavrnitve. Tako jih je sam izdelal okrog 200 in jih razdal svojim znancem in prijateljem. To je bilo tudi vse, kar je Lexico dosegla..
Kasneje istega leta, je popularnost križank dala Buttsu idejo, da bi sestavljanje besed združil s podlago. To je še najbolje združil v igri Criss-Crosswords, ki je ostala nespremenjena od leta 1938 do danes, vendar je kljub vsemu še vedno ni mogel patentirati.
Butts je zaradi mnogih zavrnitev razmišljal, da bi sam postal izdelovalec, vendar je ideja zaradi druge svetovne vojne obstala vse do leta 1948. Takrat je James Brunot, lastnik ene izmed prvih iger, z Buttsom igro dodelal in 12. decembra istega leta sta jo uspela registrirati pod znamko Scrabble.
Izdelovali so jo s tiskanjem črk na lesene ploščice - vsako posebaj, zato so jih lahko izdelali le 18 na dan in jih v prvem letu prodali 2251. Imeli so težave in na začetku pridelovali izgubo, vendar je igra kmalu postala uspešnica, naročil niso mogli več dohajati, odprli so večjo proizvodnjo, zaradi vse večjih naročil so jo prodajali večjim proizvajalcem, dokler ni leta 1994 dokončno pristala pri največjem podjetju igrač in iger na svetu, Matel Inc.

Igra je zdaj igrana in prodajana v 121 državah po vsem svetu, prodalo pa se jih je že več kot 100 milijonov, kar jo uvršča v vrh najbolj prodajanih besedih iger.

V glavnem... Igra je bila narejena iz samega dolgčasa. Verjetno tako kot vse druge. In kaj je pri njej najbolj zabavno? Zame so verjetno ravno besede, ki pač ne grejo skozi, ker jih ni v slovarju. In potem slišiš milijon skovank in poizkusov ala pomanjševalnica besede žeblji --> žebki :))). Pa najraje bi še kar angleške dali vmes, ker so nam nekatere že tako domače. Perfect za učenje pravopisa! :) Je pa tako... Bolj je soigralec na isti valovni dolžini kot si sam, bolj je zabavno. Zmagovati ves čas pač res ni izziv. Pa še ena dobra stran igre - tudi sam s sabo jo lahko igraš, če si sposoben ne preveč gledati skozi prste :)

Več o Scrabblu pa tukaj.

Ospen 1500 - še vedno isti!

Kot sem napovedala že včeraj, sem bila danes res na obisku pri moji zdravnici. Šla sem po bolniški list za ponedeljek in torek, ker sem ostala doma, da bi se pozdravila. Po pregledu sem nameravala v službo, ona pa mi je napisala antibiotike, ki jih nisem jedla že točno 8 let, rekla, da imam angino in me poslala domov do konca tedna. Moram priznati, da sem bila velikokrat že veliko slabša, pa zaradi dela sploh nisem šla k zdravniku. In evo, danes mi je to dalo misliti, ko mi je rekla, da se takih stvari ne preboleva v stoje, ker lahko pustijo posledice na ledvicah in srcu. Mhm... Takoj so davki v igri, nikoli je ne odneseš tako lahko, kot se zdi na prvi pogled. In če se samo spomnim, kako zanič sem bila še ne dolgo nazaj in kako je bilo moje grlo res grozno, grem stavit, da sem si takrat nabrala kar nekaj minus pik s konstantnim dopoldne-popoldne delom v mrazu. Tokrat pa ne. Sploh se pa tega ne grem več. Če bom bolna, bom na bolniški in pika. Ker res ni vredno.

U, danes sem se po kosilu samo ulegla. Pa me je zmanjkalo za 4 ure. In brez težav bi lahko spala še naslednjih deset. Tega nisem vajena. Podnevi res nisem spala že dooooooolgo. Pa še to do zdaj najbrž ravno dvakrat v življenju - sem ne štejem otroških let, ko sem na 5 minut hodila iz sobe in spraševala, če sem že dovolj spala in če lahko grem ven :))) Je pa pasalo. GrP pravi, da je to od vseh teh mesecev za nazaj :))) Upam, da ne, drugače obstaja verjetnost, da se ne zbudim kak teden, :D

No, sem govorila o tabletih, ki jih nisem jedla že od leta 2002. Veleznani antibiotiki Ospen. Nočna mora. Tokrat že spet 1500 "edišn" - nočna mora na n potenco (n varira glede na utrjenost in kondicijo posameznikov). N je pri meni po tolikih letih kar visok, sem čisto iz vaje in me je kar malo prizadelo. Sploh zato, ker se v teh osmih letih niso popolnoma nič spremenili. Vonj je isti in kar je najhujše - ista je oblika in ista je velikost. Obup!!!

Juhuuuu - srečna dobitnica desetdnevne zaloge, prvi je že uničen :)

Ko imaš žrelo že tako ozko, je celo tableto tako ali tako nemogoče pogoltniti. Ko jo pa daš na polovico, so pa robovi tako prekleto ostri, da se jasno sigurno kje zatakne v žrelu. In zdaj mi nekaj res ni jasno. V osmih letih je menda farmacija tudi kaj napredovala. Pa tudi če ni. A je res težko narest malo več tablet, pa pač manjših, pa bi lepo po dve pojedel naenkrat. Ali pa mogoče v kakšni drugi obliki. Ogabni sirup je očitno le za otroke, mi taveliki, pa lahko goltamo tole. Prosim no...

Dimenzije:

• dolžina: 2,3 cm
• širina: 1,1 cm
• debelina: 0,9 cm
• teža (GrP je bil firbčen): 4,5 g
  

Take zdaj že USB ključke delajo, ampak niso namenjeni goltanju! Bomboni so taki, ampak tiste lahko ližeš. Da bi zlizal tega, bi moral biti pravi mazohist, ali pa vsaj brez brbončic v ustni votlini.

Vam povem... Ko ti zdravnica pove, kaj bo napisala na recept, se počutiš za 100% bolje in ozdravljeno, samo da ne bi bilo treba tega jest :) Ampak ja, kaj pa naj, bacile je treba pobit do konca, če sem jim že napovedala vojno. Prej, ob enajstih, sem že začela tretma. Se že mlatijo. Naslednjo porcijo dobim ob sedmih zjutraj - bo kar namesto zajtrka, je ta reč tako ali tako dovolj velika, da vsaj lačna ne bom takoj, potem pa eno še ob treh popoldne. In tako naprej deset dni.

Klinc pa angina, saj bi lahko šla mimo tudi letos. Včasih sem jo imela neverjetno pogosto in sem bila vsa srečna, da se je nehalo. Evo. Pa imam. Pa še ospeni - prava nostalgija.

Četrt stoletja

Tkolele, pravjo, da je to tista številka, ko se počasi obrne. Verjetno to bolj velja za tiste žurerske mamine sinke, ki še ne vejo, kaj bi s svojim življenjem, ker jst sm se sicer mogla že kar kmalu precej zresnit, ampak vseeno. Čisto me jim še ni uspelo ukalupit :) Pri številki 25 je baje nekako tako... Al postaneš sčasoma bolj umirjen, ali pa še bolj nor. Pri meni se za umirjenost ni za bat, ker grem stavit, da bom samo še bolj nora. Nora v smislu poplave spontanih idej, pa prsežm da bom še bolj nasmejana, treba bo tudi kaj narest na sebi, da ne bom včasih tak butl, treba bo marsikaj... Ampak ja, z zdravo mero norosti v buči, pa bo šlo. Življenje je verjetno res prekratko, da bi ves čas ostajali v nekem sivem povprečju. Bolj si nor, boljše se imaš :) Predvsem bo treba letos še bolj na dirke hodit, pa bo čisto ok :) Še dobro, da imam okrog sebe podobne ljudi :))))

Danes je sicer drugi delovni dan, ki ga preživljam po res dolgem času zelooooo mirno in doma. Razlog je eden od mojih prejšnjih postov, ko sem pisala o tem, da te telo slej ko prej prisili, da začneš pazit nanj. Za tokratni rojstni dan sem sama sebi dala darilo. In to je možnost, da se moj imunski sistem vsaj malo postavi na noge preden spet začnem z ustaljenim urnikom. Ne da se mi prenašat teh čudnih izpadov v obliki vročine, kašljanja, kihanja, smrkanja, glavobola ker imaš tako ali tako vse zamašeno in še česa... Res ne. In tokrat ne bom prebolela v stoje, ker to ne koristi čisto nikomur, še najmanj meni, ker je naslednjič vedno samo še hujše! Za tistih nekaj EUR ni vredno. Že tako sem to počela skozi vse leto in taka čudna v tisti mraz ne grem! Pa da še koga nalezem, da mi bo lahko vrnil vse čez kak teden ali dva. A-a, ni šans. Zato sem lepo doma. Pa malo šarim po netu, pa malo berem, malo gledam tv, čajčkam in upižamirana poslušam svojo najljubšo glasbo in čakam na boljše cajte. Sej mal je fajn, ampak slej ko prej, če nisi vajen, ti postane mejčkeno dolgčas. Če bi lahko šla ven pa naokrog, sploh ni problema, takole pa... Bo videli ane. Jutri zjutraj še kontrola pri dohtarju, potem pa počasi začnemo, če ne bo teta rekla kaj drugače.

A! Hehe. Saj res. No, ker je težko pritihotapit karkoli domov tako, da jaz ne bi videla, sem novega prijatelja dobila že včeraj :) GrP me je spoznal z Mičotom :) Mičo je tak fensi in nadpovprečno mehak tigerček z zares kjut gobčkom. Zraven so pršle še lepe rožice, ampak unih ne morem mečkat in stiskat, zato so zdaj v vazi na mizi :) Mičo je pa tak fajn stisk-material. Da ne govorim o tem, da mi že ves dan same neumnosti govori - sva res čist za skupi.

Ta slikca je torej današnja, ni izpred desetih let, če se bo komu zdelo, da sem kot ena mejhna punčka :) Na fajn oranžnem kavču, z Mičotom, v moji farbasti pižami, da se ne zlijem s steno, mi popolnoma nič ne manjka :)

No, mogoče pa ta rojstni dan vseeno ne bo tako podrt. Čeprav ga ne bom praznovala kot ponavadi, bo po svoje vseeno prav lep dan. Tak, kot mora bit. Moj :)